Zasedbo Bratovščina sivega laboda sestavljajo Murat, Jose in Mozo. Že v srednji šoli so imeli skupino s srednješolskim zvezdniškim statusom, nato pa so se njihove poti ločile. Mozo je šel študirat jazz kitaro, Murat in Jose pa sta se posvetila hip hopu. Zdaj so združili tisto, kar jih v tem obdobju navdihuje in s čimer navdihujejo drug drugega: Mozo sklada in s kitaro odpira pot čustvom, da lahko sproščeno pridejo na plan, Jose piše zgodbe in deli svoja razmišljanja, Murat pa z beatboxom daje želeni urbani utrip njihovim glasbenim izletom. Zunaj je že njihova prva skladba z naslovom Buba mala, navdahnjena z dolgimi urami dolgih neprespanih noči. Jose je napisal besedilo kot spomin na neko obdobje s poudarkom na občutkih, ki so ga obhajali, ko je uspaval svojo hčerko. Je tudi poklon starševski ljubezni, ki skoraj čudežno vse uredi in za vse poskrbi, tudi ko se staršem zdi, da so na koncu z močmi.

Poznate se že iz časov srednje šole. Kako se spominjate tega obdobja?
Murat: Najraje se spominjam našega benda Captamur, naših koncertov, vaj in druženj. To so lepi spomini. Mislim, da nam je ta izkušnja pustila pečat za vse življenje.
Mozo: Imeli smo veliko srečo, da smo v času srednje šole ustanovili bend, s katerim smo prvič doživeli pristen stik s publiko že kot najstniki. Morda je ravno to razlog, da smo danes vsi poklicni glasbeniki. Zdaj, ko ponovno aktivno sodelujemo, je občutek, kot da ni minilo 30 let.
Jose: Se strinjam z Muratom in Mozom. Dodal bi še, da sem imel srečo tudi s sošolci, s katerimi sem se res dobro razumel, kar je v času najstništva zlata vredno.
 
Bi se želeli vrniti v tiste čase ali vam je tu, kjer ste zdaj, čisto v redu?
Murat: Zase lahko rečem, da mi je zdaj čisto v redu. Še vedno ustvarjam glasbo in uživam v tem, kar je gotovo tudi posledica izkušenj iz časov srednje šole.
Mozo: Vsako obdobje prinaša svoje izkušnje. Lažje se živi v sedanjosti, če imaš vsaj nekaj lepih spominov iz preteklosti. Vsekakor je eden izmed lepih spominov naš začetek skupnega ustvarjanja in prijateljstvo, ki traja še danes.
Jose: Ne bi se želel vračati, čeprav je naslov enega od najinih komadov z Muratom Nazaj. (smeh)

last izvajalcev

Kaj pa bi spremenili, če bi lahko?
Murat: Če govorimo na splošno, si še vedno želim več strpnosti med ljudmi. Mislim, da gre glede tega še na slabše. Želim si, da bi se začeli zavedati, da smo vsi ljudje, ne glede na to, s katerega konca sveta smo, in da moramo živeti skupaj.
Mozo: Če si zares želimo, da na svetu zavlada mir? Odnos do sebe, sočloveka, narave in živali ter umetne inteligence.
Jose: Sprememba se vedno začne pri vsakem posamezniku. Dostikrat najdem pri sebi to, kar bi želel spremeniti pri drugih. Potem poskušam najprej pri sebi.
 
Menite, da ima glasba (oziroma besedila) moč spreminjanja?
Murat: Mislim, da do neke mere res ima. To sva z Josejem opazila ob odzivih na pesem Od ljudi za ljudi. Prejela sva sporočila mladih, ki so nama zaupali, da so zaradi te pesmi začeli razmišljati drugače in da so se odnosi med vrstniki izboljšali.
Jose: Kot je že povedal Murat, sva to večkrat slišala v povezavi s komadom Od ljudi za ljudi. Takšni odzivi nama vsekakor dajejo zagon za nadaljnje ustvarjanje.
Mozo: Mnogi izvajalci kot tudi poslušalci moje avtorske glasbe, ki jo komponiram za različne zasedbe in soliste, pogosto pravijo, da se jih moja glasba dotakne – poboža, jih nahrani. To mi daje potrditev, da ljudje začutijo ljubezen, ki jo jaz čutim do glasbe.
 
Pripravljate z zasedbo Bratovščina sivega laboda še kakšen komad ali celo album?
Jose: Imamo dovolj novih komadov za album. Zdaj smo jih začeli snemati, upamo, da bo celota izšla še letos. Pred tem načrtujemo nekaj nastopov, saj nam je stik s publiko izjemno pomemben tudi pri samem izvajanju komadov.

Mozo, kako bi opisali zvrst glasbe, ki jo igrate pri Bratovščini sivega laboda?
Ne igramo nobene zvrsti, izražamo se skozi glasbo. Kar se sliši, to je. Vsa glasba, ki jo nosim v sebi in sem jo spoznal ter preigral v vseh teh letih, najde svoj prostor v procesu našega kreativnega druženja.

last izvajalcev

O čem pa se po vašem premalo govori, a bi se moralo?
Murat: O pozitivnih stvareh. Večina novic, ki jih dobivamo, so negativne, kar vpliva na splošno počutje vseh nas. V medijih se zelo rado objavlja negativne stvari o znanih ljudeh. Na družbenih omrežjih ljudje pišejo o tem, kako jim gre kdo na živce, kako je neka muzika slaba, kako je nekdo naredil nekaj slabega ... Povej mi raje, kaj ti je všeč, predstavi mi nekaj, kar te navdihuje, nad čimer si navdušen. Vem, da se na svetu ne dogajajo samo dobre in lepe stvari, pa vendar bi lahko te stvari dobile več pozornosti.
Mozo: Človeka ne definirajo samo slava, denar, uspeh, avto, status in služba. Pozabljamo na to, da je dovolj samo, da si.
Jose: Premalo se govori o tem, kar nas povezuje. Raje iščemo razlike kot to, kar nam je vsem skupno.
 
Murat in Jose, vidva sta dejavna tudi v gledališču. Kaj vama je pri tej umetniški zvrsti tako všeč?
Murat: Jaz sem do zdaj v glavnem deloval v gledališču kot glasbenik. Delo v gledaliških predstavah mi predstavlja vedno nek nov izziv in priložnost, da se morda tudi nekaj novega naučim. V zadnji predstavi Knjiga mojih življenj me je režiserka Ivana Djilas postavila v glavno vlogo, kar je bil velik izziv zame, ker tega nisem vajen.  
Jose: Gledališče je zame prostor raziskovanja, spraševanja in razmišljanja o tem, kako živimo. Ima velik potencial za vpliv na ljudi – na intimni, osebni ravni vsakega posameznika. Sam v svojem Gledališču MalihVelikih ustvarjam tudi predstave za otroke in zdi se mi zelo pomembno, da otrokom na njim primeren način predamo sporočilo, o katerem bo morda razmišljal sam ali skupaj s starši.
 
Murat, v predstavah pogosto tudi beatboxate. Kje ste se naučili tega? Kaj vas je tako navdušilo, da ste se odločili podati v to?
Naučil sem se sam. Ko sem začel beatboxati, še ni bilo YouTuba. Že ko sem bil majhen, mi je bilo zelo zanimivo oponašanje različnih zvokov z glasom. Takrat še nisem niti vedel, kaj je beatbox. Pozneje sem na koncertu skupine The Roots videl Rahzela in njegove veščine beatboxanja v živo. To me je še dodatno navdahnilo, da sem začel iskati posnetke njegovega beatboxanja in potem poskušal sam narediti nekaj podobnega.
 
Jose, koliko vam igralsko-pevske veščine pridejo prav pri vaših dveh otrocih?
Moram priznati, da mi pridejo zelo prav. Otrokoma veliko pojem. Nekaj malega sem se od Murata naučil tudi beatboxanja, to jima je zelo všeč. Doma prirejamo mini predstave na improviziranem mini odru, kjer največ nastopa hčerka. (smeh)