Bernardo Brizani, rojen v glasbeni družini, je z glasbo odraščal že od mladih nog, violončelo pa je začel igrati pri petih letih. Ob študiju doma se je sočasno izpopolnjeval na konservatoriju v Firencah, izobraževanje pa je nadaljeval na magistrskem študiju v Stuttgartu in na Akademiji za glasbo v Detmoldu, kjer je februarja 2016 magistriral iz violončela, solistična smer. Od januarja 2021 deluje kot asistent za področje violončela na oddelku za godala na Akademiji za glasbo v Ljubljani.
V svoji karieri je prejel vrsto nagrad in priznanj – med drugim študentsko Prešernovo nagrado leta 2012 za izvedbo Dvořákovega Koncerta za violončelo in orkester v h-molu – ter nastopil na številnih uglednih glasbenih prireditvah doma in v tujini, kot solist in član komornih sestavov. Marca je izdal prvenec Občutki mojega srca, ki ga je skupaj s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije pod dirigentsko taktirko Stevena Loya posnel v Narodni galeriji Slovenije, nekaj skladb z njega pa je predstavil 15. aprila ob zaključku 39. festivala Slovenski glasbeni dnevi in 80. obletnici Društva slovenskih skladateljev v Slovenski filharmoniji.
Letos vas je doletela čast zaključiti Slovenske glasbene dneve. Kako je prišlo do tega?
Septembra sem direktorju in umetniškemu vodji Festivala Ljubljana Darku Brleku predlagal, da bi predstavil svoj novi projekt Občutki mojega srca, ki sem ga načrtoval že pred nekaj leti. Gre za cikel 12 mesecev, za slovenske Štiri letne čase. Skladbe za violončelo in orkester so zame napisali štirje priznani domači skladatelji – Leon Firšt, Črt Sojar Volgar, Tilen Slakan in Jani Golob. Nastop v Slovenski filharmoniji sta posnela ter že tudi predvajala Radio in Televizija Slovenija, celoten cikel pa smo z BTC, Mestno občino Ljubljana in založbo Menart izdali na vinilki in CD. Mogoče ga je kupiti na vseh glasbenih platformah. Mislim, da si projekt zasluži mesto v slovenski glasbeni zgodovini in da bo zelo prav prišel tudi mladi generaciji slovenskih čelistov, ki bo lahko nova dela izvajala ob spremljavi klavirja, orkestra, v komorni zasedbi ali kvartetu. Lahko tudi samo izvleček. Vse variante so mogoče.
Kateri čelist je imel na vas največji vpliv?
Violončelo igram od četrtega leta in pol, pri petih sem bil že vpisan v glasbeno šolo. Moj prvi CD je bil od Yo-Yo Maja. Na njem so najbolj znana klasična dela za violončelo: en stavek Beethovnove sonate, Dvořákova elegija, rokoko variacije Čajkovskega ... Dobil sem ga pri sedmih letih. Ko sem slišal ta zvok čela, sem si rekel, da bo tako enkrat zvenel moj čelo. Yo-Yo Ma se mi zdi najbolj odprt čelist na celotni klasični sceni.
Katere skladbe s klasičnega repertoarja najraje preigravate danes?
Vsi čelo koncerti in sonate se mi zdijo na svoj način zelo lepi in očarljivo napisani. Še posebej so mi všeč delo Čajkovskega Valse Sentimentale in Saint-Saënsov ter Elgarjev čelo koncert. Enega od slednjih imam namen prihodnje leto izvajati tudi na Ljubljana Festivalu. Ne vem pa še, s katerim orkestrom.
Sodelujete tudi z orkestrom SNG Opera in balet Ljubljana …
Res je, v opernem orkestru sodelujem že od leta 2022, odkar sem se vrnil iz Nemčije, kjer sem eno sezono opravljal orkestrsko akademijo pri Bramberških simfonikih. Delam po projektih, v praksi pa to pomeni, da vsak mesec kaj pomagam, tako da sem zdaj osvojil že dosti opernega repertoarja. Odličen orkester je, solo čelist pa je moj nekdanji profesor Damir Hamidulin. Fino mi je delati različne stvari, tudi v duu, triu in komornih zasedbah. Že 15 let imava denimo duo z Izidorjem Erazmom Grafenauerjem. Štirinajstega avgusta nastopava na Imago Festivalu. Decembra pa bom nastopil s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije v Narodni galeriji v abonmaju Sozvočje svetov. Verjetno bom izvedel Saint-Saënsov koncert, prirejen za godala. Pripravljam se tudi na 30. obletnico igranja čela, ki bo leta 2028. Razmišljam o velikem koncertu ali reportaži, kako je potekalo moje življenje.
Veliko igrate na različnih prireditvah. Si sami izberete repertoar ali vam ga naročniki oziroma tisti, ki so vas povabili k sodelovanju?
Ko sem nastopal z Avseniki, sem jasno igral dve njihovi skladbi, ker je bil njihov večer, z Janom Plestenjakom pa igram njegovo skladbo Lepa. Če gre za korporativne dogodke – med drugim sem v Berlinu in na Dubai Expu predstavljal I Feel Slovenia – pa mi, ker vedo, da sem kakovosten, izobražen glasbenik, prepustijo, da sam presodim, kakšna skladba bi ustrezala okolju in kakšno občinstvo me pričakuje.
Koliko vadite na dan?
Za mojo tehnično rutino je popolnoma dovolj od dve do štiri ure na dan, z izjemo sobote in nedelje, ko ne vadim. Potem pa je odvisno od meseca oziroma tedna, kakšen program me čaka, in se še dodatno pripravljam zanj.
Morate delati tudi kakšne telesne vaje, glede na nenaravno držo pri igranju čela?
Vsako jutro grem na Rožnik, včasih pa naredim še nekaj razteznih vaj. Sem se pa kot otrok veliko ukvarjal z judom in nogometom, tako da mi je mogoče še kaj ostalo od tega.
Boste šli poleti kam na dopust?
Na Lošinju in v Savudriji imam s Kempinskim letne pogodbe za njihove zasebne dogodke, tako da bom nastope izkoristil še za dopust v hotelu.
Kako to, da ste za življenje izbrali Ljubljano?
Ker je doma najlepše. Od svojega 13. leta sem živel v tujini. Najprej sem sedem let živel v Italiji, kjer sem študiral pri svetovni profesorici Natalii Gutman, pet let sem bil v Nemčiji, pet let v Avstriji na Wagnerjem festivalu v Erlu, zadnjih pet let pa sem v Ljubljani, kar mi zelo ustreza. V svetu sicer dobiš širino, razgledanost in povezavo z glasbeniki, a mislim, da sem to že dosegel, tako da mi zaradi tega ni treba živeti v tujini, ampak samo potujem po potrebi.
Kakšne so še vaše želje oziroma cilji?
Kar nekaj sem jih izpolnil s svojim projektom Občutki mojega srca. Vse sem sam organiziral in pripravil, tako da sem imel s tem eno leto zelo veliko dela. Za naprej pa imam v načrtu nov projekt, tudi prek založbe Menart, ne vem pa še točno, ali bo to filmska glasba, varianta Morriconeja, Avsenikovi evergrini z violončelom ob njihovi spremljavi ali pa bom šel v strogo klasiko.
