Zato ni presenetljivo, da se je lotil tudi žanra, v katerem je blestela njegova vzornica. Izdal je novo knjigo, detektivko Mrtvi kot.
Že v osnovni šoli je prebral vse romane Agathe Christie, ene najbolj prodajanih pisateljic vseh časov. Tako se je začela njegova ljubezen do detektivk. Leta 2019 pa se je odločil, da bo svojo neverjetno energijo in ustvarjalnost usmeril v pisanje romanov. V sedmih letih je napisal sedem knjig, postal eden najbolj vročih domačih pisateljev, po seriji petih romanov o Spencerju in Novaku pa se je zdaj lotil nove knjižne serije – in tokrat so to končno detektivke. Mojster napete akcije, ki blesti pri nepričakovanih zapletih, zdaj po novem razrešuje umore. Mrtvi kot je predstavil tudi svojim estradnim prijateljem in sodelavcem na svoji legendarni VIP-zabavi.
Vaša nova knjiga se imenuje Mrtvi kot.
Mrtvi kot je moja prva detektivka. Je zelo, zelo, zelo preprosta zgodba o izginotju dekleta. Je tudi zgodba o dveh prijateljih, to dekle je punca enega izmed njiju, ki izgine sredi noči z jadrnice sredi morja. Za njo pa ostane samo krvava posteljnina. Kje je Klarisa? Klarisa je ime tej ženski. To je »tagline«, ki se uporablja za prodajo zgodbe. To bi povedal, če bi nekomu poskušal prodati knjigo za TV-serijo.
In primera se loti vaš čisto novi lik, detektiv Herman Arh.
Tako je. Od zlate dobe detektivk – od leta 1920 do 60. let prejšnjega stoletja – je bilo ogromno detektivov, tako v literaturi kot potem kasneje v filmih, TV-adaptacijah in tako naprej. In sem si rekel: 'Zakaj pa ne bi tudi jaz ustvaril lika detektiva, kriminalista ali inšpektorja, ki po dolgem času ne bo tik pred penzijo, zapit in zamorjen moški, kot so večinoma?' Moj je upokojeni učitelj fizike, vedno je pomagal policiji, ker je bil zelo inteligenten – v nasprotju z mano. In ta detektiv je popoln antipod novodobnim kriminalistom, o katerih beremo. Je zazrt v preteklost, oblači se zelo retro, uživa v življenju, živi pa v zapuščenem svetilniku v Kopru.
Torej čisto nič podoben vam, ki ste ljubitelj kvantne mehanike in se lepo oblačite?
Zdaj govorimo o mojih hobijih, to nima nobene zveze z mojim življenjem. (smeh) To so moji hobiji, s tem se sproščam – z branjem najrazličnejših obskurnih tekstov in takih zadev v življenju. No, je pa res, da kar se naučim, vedno uporabim kasneje v romanih.
Zakaj ste se lotili »whodunit« žanra kriminalk? Glede na to, da ste prej napisali malo drugačno serijo knjig?
Že pred časom sem si želel napisati detektivko, saj sem v mladosti bral Agatho Christie in druge detektivske romane tistega obdobja ter bil res velik ljubitelj tega žanra. Do zdaj sem pisal komične vohunske avanture, pri katerih mora zgodba delovati – biti jasno zastavljena, lepo peljana, imeti vrh, razplet in tako naprej. Pri detektivkah pa je drugačen izziv, ker mora vse »štimati« logično. In končno sem se v življenju zbral do te mere, da sem si rekel: 'Zdaj bom začel pisati detektivke.' Zato sem si res vzel čas, se poglobil in začel iz ideje o dveh prijateljih – eden ima punco, ki izgine. Nato sem vse namige in sledi povezal, jih pripisal temu detektivu in tako ustvaril zgodbo, ki je, po mojem mnenju, najboljša slovenska detektivka vseh časov. (smeh) Kaj takega Slovenija še ni dobila. Samo toliko.
Nepričakovane zaplete je težko napisati. Ste si, ko ste brali druge detektivke ter gledali filme in serije, kdaj kaj označili?
Vse, kar sem bral ali gledal, sem si vedno zapomnil po stopnji šoka, ki ga je to imelo name. Zato tudi sam med pisanjem iščem podoben učinek name. Izhajam namreč iz dejstva, da če bo šok zame, bo šok tudi za bralce in bralke. To je moje edino gonilo. Seveda sem si zapomnil vse – po mojem mnenju si največje preobrate na koncu romana človek tako ali tako zapomni. 'Vau, a on je bil? Aha, tako je to!' To je tisto, kar jaz najbolj cenim in rečem: 'Vau, tole pa ni bil čas vržen stran, ko sem bral.' Moram pa reči, da nerad dam karkoli od sebe, če ni zgodba zapolnjena, ne glede na to, ali pišem detektivko ali vohunske avanture.
In to bo spet nova serija romanov. Torej ta je zunaj, zdaj verjetno že pišete drugi del?
V bistvu imam že zgodbe za naslednje štiri, a trenutno sem pri drugi. Ne bi rad razkril, ker to vedno prehitro povem, potem pa ni v redu. Hočejo, da bralci in bralke najprej preberejo to, potem pa naprej, na naslednjo.
Napisali ste sedem knjig v sedmih letih. Kje imate čas še za pisanje romanov, saj ustvarjate dva šova, radio oddajo, podkaste? Ali sploh spite?
Spim veliko premalo, res pa je, da vse takšne stvari pridejo z računom – in račun je pač trpeče zasebno življenje. Dejstvo je, da imam Milijonarja, Ta teden z Juretom Godlerjem, dva podkasta, roman, radio GA-GA, pri katerem sem dvakrat na mesec, tako da imam dejansko zelo malo prostega časa. Če najdem vsakih nekaj mesecev en dan, da rečem: 'Nič, grem pa la dolce vita v Benetke' ali ne vem kam – samo to se zgodi zelo poredko.
Pa si res vzamete čas za pisanje? Imate vpisano v koledar: 'Danes bom pisal dve uri' ali pač takrat, ko je čas?
Če si ne bi vzel časa za pisanje, vam »obljubim«, da ne bi naredil nič. Tudi tista knjiga, ki jo napišem, je korenito drugačna od knjige, ki je tukaj. Kot pravim: 'Vedno je lažje popravljati prvi osnutek, kot priti do prvega osnutka.'
Omenjali ste Agatho Christie – vi ste njen velik oboževalec. Tudi pri njej se je v otroštvu razvila ljubezen do detektivk.
Veliko jih je iz tistih časov – Ngaio Marsh, Dorothy Sayers, vse so avtorice – a nobena izmed njih se mi ne zdi, da bi imela takšne like, kot jih je imela Agatha. Ali pa takšne zgodbe, ki so »straight to the point«, torej preidejo naravnost k bistvu, brez ovinkarjenja, brez vsega, res brutalne zgodbe z brutalnim razpletom. Zgodbene taktike Agathe Christie me spominjajo na Tarantina, ker oba nikoli ne komplicirata, se ne držita nazaj, ampak vedno vse vržeta ven, ne glede na to, kako izpade. In izpade vedno dobro. Oboževalec sem celo do te mere, da imam zbirko prvih izdaj Agathe Christie. No, nimam vseh, kakih 30, 40 jih pa imam. Velik oboževalec sem.
Če bi jo lahko karkoli vprašali, kaj bi jo vprašali?
To je dobro vprašanje. Verjetno bi jo vprašal, naj mi pokaže čisto vse svoje beležke. Ali pa ne – rekel bi: »Agatha, nič me ne zanima, daj mi beležke.« Ali: »Potrebujem te, da mi boš interpretirala svoje beležke.« Smem?
Galerija
Poglej vse fotografije (5)
