Ano Mario Mitić poznamo predvsem kot komičarko in voditeljico, zadnje čase pa se vse bolj vrača k svoji prvi ljubezni – glasbi, ki je sicer nikoli ni zares zapustila. Trenutno pripravlja glasbeni prvenec, ki bo na voljo tudi v »tekoči« obliki.
Kaj vas tako vleče h glasbi?
Že od samih začetkov svojega gledališkega udejstvovanja sem rada pri nastopih uporabila klavir. V KUD France Prešeren, kjer smo s kolegi improvizatorji snovali tudi parodijo na Evrovizijo – Improvizijo, sem najbolj uživala, kadar smo sodelovali z glasbeniki. Sploh na spektaklih v živo, v Cankarjevem domu, je bilo narediti pesem po izboru občinstva in improvizirati tako glasbo kot besedilo velik izziv, a še večje zadovoljstvo. Potem je nastala avtorska glasbena komedija Vsi moji moški, kjer sem prav tako kombinirala govorne dele z razvedrilnimi avtorskimi songi in ki je požela veliko odobravanja pri ljudeh – vsekakor pa je svoj del zasedla komedija, kjer na žalost ni bilo veliko prostora za klavir. Po Konzervatoriju za glasbo in balet me je poklicno zaneslo v drugo smer, ampak očitno ima življenje z menoj tudi precej melodične namene.
Posvetili ste se predvsem šansonu. Kaj vam je tako všeč pri tej zvrsti?
Če je kje polje, kjer lahko skupaj zorijo in cvetijo tako globoka izpoved kot mnogotera čustva, hkrati pa je vse zavito v pajčolan glasbe, potem ni to nič drugega kot šanson. Lahko si zabaven, lahko si piker, tudi melanholičen: od zanesenjaških verzov do skorajda plesnih ritmov – vse to je šanson.
Že lani ste nastopili na Festivalu slovenskega šansona in tudi letos boste. Kaj vam je na njem tako posebnega?
Po desetih letih premora so se na Radiu Slovenija odločili obuditi to lepo in plemenito tradicijo. Na moje veliko veselje je bilo tam predstavljenih polno čudovitih, raznolikih šansonov, kakovostnih izvajalk in izvajalcev ter ne nazadnje dobre glasbe! Moja prva resna avtorska pesem z naslovom V našem belem hodniku je bila tako za ušesa kritikov kakor med širnim občinstvom izjemno lepo sprejeta, neodvisno od tega pa so se začele rojevati nove in nove pesmi. Tudi letos je moj šanson sprejet med finaliste Festivala slovenskega šansona, kar si štejem v čast in veselje.
Prihaja pa tudi plošča. Lahko malo več poveste o njej?
Ravno Festival slovenskega šansona 2023 je prinesel krasno sodelovanje z glasbenikoma Žigo Vehovcem (klavirska harmonika) in Iljem Pušnikom (kontrabas), s katerim nastopamo kot trio. Onadva sta moja prva in glavna pajdaša tudi pri nastajanju te plošče – ni pa rečeno, da ne bo sodelovala tudi razširjena ekipa. Naj ostanem še malo skrivnostna, da bo razkritje tega prvenca res nekaj posebnega. Delovni naslov je Ciao, šanson!, projekt pa bomo premierno predstavili na imenitnem festivalu Godibodi, ki bo 2. oktobra v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani.
Plošča bo na voljo tudi v tekoči obliki. Kako ste prišli na to zamisel?
Navdihnjena z legendarnimi šansonjerji, ki so imeli na svojih nastopih na mizici vedno kakšno kupico (polno, seveda), sem razmišljala: 'Če gospodje pomenljivo srkajo viski, medtem ko pripovedujejo življenjska dognanja ob glasbeni spremljavi, potem pritiče dami, da ima tudi ona kozarec – poln mehurčkov! In zakaj ne bi glasbe – v obliki QR-kode, seveda – natisnili na steklenico rujnega, da bi lahko v istem stilu uživali tudi poslušalci?'
Na kakšen način pa vi najraje konzumirate glasbo?
Zvoki, glasba, pomenljive besede so neprestano okrog nas – le slišati jih moramo. Sama sem kar zvočno občutljiva, pa tudi navdih pride hitro. Včasih prav moteče, sredi družinskega kosila, pa si poskusim takrat vzeti minuto in misel, glasbeno temo kar takoj zapisati. Veste, to so strašno izmuzljive stvari. Glede konzumiranja rada obiščem Festival Ljubljana, blizu so mi lepe dvorane in morda zahtevnejše glasbene stvaritve; od mladih nog sem obiskovala take koncerte. Dobro se počutim na parketu in pod svetlobo lestencev. Kar pa ne pomeni, da se ne znajdem tudi kdaj na kakšnem bizarnem koncertu, malem jam-sessionu ali pred DJ pultom na bolj alternativnih scenah.
Glede na to, da imate sedemletnega sina, predvidevam, da slišite tudi veliko otroških pesmi. So se te zelo spremenile od časov, ko ste bili vi otrok?
Legendarne ostajajo iste; jaz mu predvajam vse, otroško uho pa dobro preceni, kaj je kakovost. Želel je, da napišem otroško pesmico, in sem jo napisala. Naslov je Pajkec, ampak ni klasičen otroški ritem, ampak ima precej drum'n'bass ritem. Za zdaj ostaja v demo verziji. Lev sicer rad posluša vse – od vrhunskih izvedb simfoničnih orkestrov do Klemna Klemna. Prav je, da sliši čim več in da se sam odloči, kaj mu je všeč. In seveda – kot vsi otroci – obožuje tudi trenutne YouTube trende. Se pa jaz ob komadih nič »ne šparam«: plešem s kuhalnico v roki, kadar po radiu zazvenijo AC/DC, in se hkrati brez olepševanja zgražam nad glasbo, ki nima pomena, duše ali je produkcijsko slaba.
Ali Leva zanima tudi glasbeno (po)ustvarjanje?
Strašno ga zanima, drznim si trditi, da je zelo muzikaličen. Glede klavirja ga sicer lahko mentoriram jaz, ampak zdaj, ko so to še glasbene igrarije – pozneje se to prepusti drugim, saj je glasbeno poučevanje v odnosu starš-otrok izjemno turbulentna dejavnost! Igra pa flavtico, ja, svirlilili, svirlilala, vsakih pet minut je vaja. Instrument, ki gre skozi ušesa, a ima strašno veselje zanj. Kdaj mu tudi pokažem prijatelje, ki objavijo kakšen del svojih koncertov prek Instagrama, pa se mu zdi strašno »nobel«, da tisti stric obvlada to in to piščal, spet drugi s klarinetom navdušuje po Evropi, tretji igra jazz saksofon kar na plaži, ker vadi tudi poleti in tako naprej. Dokler ima voljo in se sam zanima za to, je moja naloga, da ga podpiram. In seveda z veseljem poslušam. Trenutno se pri nas doma igra komad Abraham ma sedem sinov – tudi po desetkrat, če je treba!
Zaigrata kdaj tudi skupaj?
Oh, kako mi je zaigrala duša, ko sem ga prvič potisnila v neugoden položaj in ga brez vaje, čisto improvizirano, nenadoma korepetirala s klavirjem, ko je on igral neko kratko pesmico na flavtici. Ni se zmedel, to je kar zalogaj! Kot glasbena pedagoginja sem – po lastnem mnenju – ljubeča in zelo kreativna: »post-it« listki na klaviaturo, poimenovanje not celinka-debelinka (ker dolgo traja), pa toni v obliki zabavnih črk, potem pa jaz s prstom kažem, na primer G – C – A – G, on pa igra in se pri tem zabava: »U, mami, to je pa ta melodija!« Rada bi, da si zapomni muziciranje kot nekaj lepega, ne pa kot siljenje z glasbeno teorijo.
Kje sta med poletjem polnila baterije za nove izzive?
Ne boste verjeli, v Šaleški dolini. Pri nas je povsod tako lepa narava, možnosti raziskovanja neizmerne, jaz sem res rada slovenska turistka. Sva bila skromno in kratko, saj sem trenutno res vpeta v projekt, čas pa prehitro teče. Klaviaturo sem celo vzela s seboj na počitnice! Koliko mi je uspelo vaditi, pustimo – na prvem mestu bo vedno Lev, saj sem si že pred njegovim rojstvom obljubila, da ne bo žrtev moje službe. Ponosna sem, da se mi je tega uspelo držati.
Kako drugačno je materinstvo od vaših predstav, ki ste jih imeli pred porodom?
Preden pride prvi otrok si najverjetneje vsi zelo mavrično predstavljamo, kakšni starši bomo in kako čudovite stvari nas čakajo. Potem pa pride realnost in se z njo soočiš po najboljših močeh. Konkretno: kakšen komolec med rebra že pred šesto zjutraj – po nesreči, se razume – a iz navdušenja, ker je nov dan in ...: »Mamica, vstani, danes greva na bazeeen!« Jaz si ne morem pomagati, da ob koncu vsakega dne nehote ne bi naredila mini analize, kaj vse bi lahko storila bolje, hkrati pa vedno najdem tudi veliko stvari, za katere sem lahko hvaležna. In dokler bo tako, gremo le naprej, naprej, naprej.
V kakšnega moža si želite, da bi zrasel Lev?
Galantnega, sočutnega, bistrega in iznajdljivega. Glede na to, da ima že zdaj take karakterne poteze, ki se lahko kosajo s številnimi »odraslimi« moškimi, se za njegovo zrelost ne bojim. Bolj me včasih pretrese, kakšen svet čaka naše otroke, ki so vzgojeni z morda preveč naivno ljubeznijo in čistim upanjem.
Kaj pa si želite zase?
Da bi na poteh, ki me čakajo, zmogla videti lepe stvari, da bi se znala ustaviti tam, kjer je to potrebno, in prestaviti v višjo prestavo tam, kjer ni pametno, da se zadržujem. In še malo manj metaforično? Zlato banjo in veliko dnevno sobo, kjer bi bil prostor za klavir!
