Komik Alen Borišek si je s specifičnim smislom za humor hitro pridobil veliko bazo zvestih oboževalcev. Med nastopi govori o svoji družini in izzivi iz vsakdanjega življenja, s katerimi se srečuje. Kaj vse se mu je zgodilo v preteklem letu, boste lahko slišali 24. avgusta na 18. festivalu Panč na Ljubljanskem gradu, kamor se tokrat vrača že četrtič.
Kdaj ste se začeli ukvarjati s stand upom?
Svoj prvi nastop sem imel pri 35 letih. Glede na to, da sem čakal tako dolgo, bi si, iskreno rečeno, lahko izbral bolj primeren trenutek za začetek. Jaz genij sem namreč z idejo, da bi se začel ukvarjati s stand upom in javnim nastopanjem, čakal do konca leta 2019, ko so po svetu ravno začeli omejevati javno življenje in javno nastopanje. Svoj prvi nastop bi moral imeti ravno tisti teden, ko se je zgodilo prvo zaprtje javnega življenja. Moral sem počakati, da so se zadeve umirile, prvič sem tako nastopil šele julija tistega leta. Kaj pa vem. Mogoče se vesolje že od samega začetka na vse moči trudi do mene spraviti namig, da zame stand up ni dobra ideja. Kakorkoli že, jaz ga še danes vztrajno ne poslušam.
Kdo vam je pomagal odpreti vrata v ta svet?
Začelo se je tako, da sem se po spletu okoliščin z nekdanjim sošolcem in dobrim prijateljem Miho peljal v službo v Ljubljano. Med vožnjo mi je navdušeno povedal, da se je prijavil na stand up delavnice pri Andreju Težaku - Teškyju, ki so se začele tisti večer. Naslednji teden sva se pogovarjava, da so mu bile delavnice kar všeč. Pritegnil je mojo pozornost, ker pa grem v življenju rad bolj »na sigurno«, sem si vzel za premislek še en teden časa. Po treh zamujenih delavnicah sem se končno pridružil takratni ekipi novih komikov. Ostalo je zgodovina.
P. S.: Tiste tri delavnice, ki sem jih zamudil, sem moral vseeno plačati. Saj sem omenil, da je šlo za delavnice pri Teškyju, kajne?
Ste od nekdaj radi drugim vihali kotičke ustnic navzgor?
To je nekaj najlepšega, kajne? Sicer v družbi nimam navade biti v središču pozornosti, po naravi sem namreč bolj introvertiran. Se pa spomnim, da sem že v otroštvu pogosto prekinil tišino med pogovori s kakšno izjavo, ki je koga nasmejala. Kar nekaj šal, ki jih govorim danes na odrih, vsebuje kakšen »panč«, ki mi je prišel na misel v tistih časih. Prvo šalo sem napisal že v gimnaziji.
Kaj vas je takrat najbolj nasmejalo?
Vedno sem zelo rad spremljal stand up. Predvsem tuje komike. Kot najstnik sem na YouTubu preživel ure in ure ob gledanju Georgea Carlina, Mitcha Hedberga, Chrisa Rocka. Prvi takšen, ki se ga spomnim, ki smo ga spremljali vsi, je bil Pablo Francisco z imitacijami Schwarzeneggerja. V mojem življenju se je marsikaj spremenilo, moj smisel za humor pa je ostal enak. Še vedno uživam v različnih stilih humorja. Smešno mi je smešno. Kot komiku so mi najljubše šale, ob katerih pomislim: 'Zakaj se nisem jaz tega spomnil?' Trenutno me najbolj nasmeji Louis CK. Pri srcu pa mi je tudi zdaj žal že pokojni Norm Macdonald.
Vaš zaščitni znak je črni humor. Zakaj?
Kaj pa vem. To ni neka moja zavestna odločitev, tega ne delam načrtno. Pravzaprav se niti ne bi želel opredeljevati. Če bi že moral uporabiti besedo ali dve za svoj opis, bi verjetno res bil »črni humor« najboljši opis tega, kar govorim. Ni pa to vse, kar počnem. Sploh ker mora komik, če želi danes preživeti od komedije, znati početi veliko različnih stvari in imeti precej širok nabor tega, kar zna, ter po potrebi nastop tudi prilagoditi različnim občinstvom. No, da skrajšam odgovor. Preprosto pišem in govorim zgodbe, ki so smešne meni, ter hkrati močno upam, da bodo smešne še komu drugemu. To je to.
Kako veste, kdaj greste predaleč s šalo?
Ko občinstvo utihne. Oni so moje merilo, kako daleč lahko grem. Vsak komik ima načeloma svojo mejo, do katere je pripravljen iti. Ta meja je pri meni nekje precej v daljavi … Ampak verjetno ima vsak od nas izkušnjo osebe, ki je z majhno šalo razelektrila ozračje v nekem napetem trenutku. Humor je lahko koristno orodje, ki nam pomaga prebroditi marsikatero težko in naporno situacijo. Če ga seveda znaš pravilno uporabiti.
Je kaj, iz česar se ne bi šalili?
Ne. Je pa res, da so teme, iz katerih je težko napisati dobro šalo. Ko govorim o kakšni težki situaciji, ne gre za norčevanje, temveč za to, da temo razorožim in pokažem v smešni, absurdni luči. Smeh ni vedno edin mogoči odziv, s katerim občinstvo sprejme šalo. Včasih je vzdih prav toliko »hvaležen« odziv občinstva, kot je smeh. Pomembno je, da tako jaz kot občinstvo točno vemo, kaj sem želel povedati in kaj v povedanem je tisto »smešno«.
Kako je vaš humor sprejela vaša družina?
Je sprejela …
Zdaj vas čaka nastop na Panču. Kaj pripravljate?
Panč je res nekaj posebnega. Letos bom nastopil že četrtič. Vsakič pripravim material, za katerega se mi zdi, da sem z njim prišel do skrajne meje, kamor lahko grem, nato pa moram naslednje leto to mejo preseči. Zato mi je nastop na Panču vedno velik izziv in predvsem privilegij. Gre za velik dogodek z zvestim občinstvom, ki ceni dobro komedijo in ki vsako leto od komikov pričakuje nekaj novega in boljšega. Nabor šal, ki bi jih želel povedati, imam pripravljen, nisem pa še naredil selekcije in se dokončno odločil, kaj gre letos na Panč. Vsekakor boste na Panču od mene slišali nekaj, kar je črno in česar na Panču še ni bilo.
Nastopili boste s še štirimi komiki. Ste s kolegi prijatelji ali bolj rivali?
Vsekakor prijatelji. V tem poslu ne moreš uspeti kot samotar. Ko sem stopil na sceno in začel spoznavati bolj znane kolege komike, sem bil presenečen, kako zelo preprosti ljudje so. Kot komiku ti občinstvo na vsakem nastopu znova in znova postavi ogledalo, kar nas sili, da ostanemo prizemljeni in skromni. Na splošno lahko rečem, da smo komiki med seboj zelo povezani. Radi si damo povratno informacijo, nasvet in pohvalo, resnega (negativnega) rivalstva med nami pa ni.
Kako ocenjujete stand up sceno pri nas? Je dovolj prostora za nastope, je dovolj občinstva?
To je tako, kot če bi otroka vprašali, ali ima dovolj čokolade. Nastopov ni nikoli dovolj. Čeprav je obdobje koronavirusa precej spremenilo sceno, lahko danes vsak, ki to želi, dokaj preprosto najde kakšen stand up. Predvsem je veliko odprtih mikrofonov, kamor lahko običajno brez vstopnine pridete poslušat manj in bolj izkušene komike, ki trenirajo nove šale. V Ljubljani temu že nekaj časa služi Nostalgija, v Kopru je to CMK, v Škofji Loki nas z veseljem gosti Loški Pub, v Kamniku Kotlovnica, v Mariboru KGB, pa še kaj bi se našlo po drugih krajih v Sloveniji.
Kaj pa tujina, vas ta tudi zanima?
Da, seveda. Ampak gremo počasi. Korak za korakom. Trenutno sem v Sloveniji in poskušam svojo prepoznavnost najprej zgraditi tu. Trenutno sem osredotočen na naslednji nastop in to, kako ga lahko izpeljem najboljše, kar znam. Da bo občinstvo z nastopa šlo nasmejano in se naslednjič z veseljem spet vrnilo. Po tem nastopu bo prišel naslednji. In naslednji. Korak za korakom. Danes sem tu, pozneje pa kdo ve, kaj bo.
