Žiga Lakner je s svojim glasom že pred leti očaral gledalce oddaje Slovenija ima talent, pozneje pa ga je še izpilil na Akademiji za glasbo v Ljubljani, na kateri ga do zaključka študija čaka še magistrska naloga, ki jo bo opravljal februarja. Že zdaj je zaposlen v mariborski operi, ob tem pa poučuje petje in nastopa kot solist. Navdušil je že tudi v tujini. Nazadnje letos poleti, ko je v St. Tropezu pel pred kar tri tisoč ljudmi.
Kako je do tega prišlo?
Povabil me je maestro Marjan Grdadolnik, ki je s Simfoničnim orkestrom Cantabile sodeloval na tamkajšnjem festivalu. Dejal mi je, da si želijo skladbe Nessun dorma, in me vprašal, ali bi bil pripravljen nastopiti z njimi. Tega seveda nisem mogel odkloniti. Bila je odlična izkušnja in upam, da jih bo še veliko več.
Za skladbo ste dobili celo stoječe ovacije. Kako ste se počutili ob tem?
Glede na to, da je francosko občinstvo eno najbolj zahtevnih na svetu, kar zadeva klasiko, si to štejem v veliko čast. To je največje plačilo, ki ga lahko dobiš kot umetnik.
Ste na ta račun dobili že kakšno novo povabilo?
Dobil sem že povabilo za leto 2028 na isti festival, tako da se že zelo veselim.
Nekaj se govori tudi o tem, da boste nastopili v Monaku?
Res je. S knezom Albertom II. se dogovarjam za nastop v Monaku – to pa je vse, kar za zdaj lahko povem o tem.
Zaposleni ste v mariborski operi, kjer ste v lanski sezoni nastopili v solo vlogah v operi Otello kot beneški plemič Roderigo in v Hamletu kot drugi grobar. Pri slednjem ste sodelovali s svetovno priznanim režiserjem Frankom Van Laeckejem. Kako je bilo delati z njim?
Odlično. Frank je izjemen režiser, ker ti točno pove, kaj želi, oziroma ti dovoli umetniško svobodo, vseeno pa te pelje v smeri zgodbe. Tudi kot oseba se mi zdi zelo v redu in zelo profesionalen.
Kako pa so vas sprejeli v Mariboru?
Sodelavci so me zelo lepo sprejeli. Med nami vlada zelo pozitivna energija, zato mi je v veselje hoditi v službo. Ko toliko let sanjaš o tem, da boš nekoč pel v gledališču, ni lepšega občutka, ko se to dejansko zgodi. Sploh se mi ne zdi, da grem v službo, ampak na hobi. Še vedno sicer živim v Ljubljani, v Maribor se vozim. Mi je pa kot mesto zelo všeč.
Že dolgo tudi poučujete petje. Je še vedno tako veliko zanimanja zanj med mladimi?
Zdaj imam v Ljubljani in Idriji skupaj 13 učencev in učenk, zato menim, da je po tem veliko povpraševanja. Bolj kot to pa mi je pomembno, da učenci delajo iz notranje motivacije, da ure doživljajo kot nekaj prijetnega in da me, če kdaj ne morejo priti, sami vprašajo, kdaj bi lahko uro nadomestili. To namreč pomeni, da jih stvar res zanima. Na žalost živimo v času, ko marsikdo misli, da stvari pridejo same od sebe, a ni tako. Če se to že zgodi, tudi hitro usahne. Svojim učencem vedno pravim, da je treba napredovati postopoma, brez prehitevanja, saj lahko samo tako dosežejo največji uspeh. In za zdaj se je to tudi potrdilo.
Imate tudi kakšnega starejšega učenca oziroma učenko?
Da. Moja najstarejša učenka je stara okrog 50 let. Prišla je, ker ji je to v veselje in neke vrste terapija. Nekdo gre preteč pet kilometrov, ona pa pride na uro petja. Nikakor ne pričakuje, da bo postala pevka, lahko pa seveda pri teh letih še marsikaj izboljša.
Na kakšne načine skrbite za svojo pevsko kondicijo?
Za pevsko kondicijo skrbim na več ravneh, saj se zavedam, da petje ni le stvar glasu, ampak celotnega telesa in tudi duha. Eden izmed najpomembnejših delov moje rutine je redna fizična aktivnost – tek in vaje za moč. Tek mi pomaga ohranjati dobro splošno kondicijo in vzdržljivost, kar pride še kako prav pri dolgih nastopih ali intenzivnih vajah. Poleg tega mi pomaga umiriti misli in zadihati, kar je tudi ključno za dober pevski nastop. Vaje za moč pa vključujejo predvsem stabilizacijo trupa, saj močen center telesa pomaga pri podpori glasu in pravilni drži med petjem. Seveda ne gre brez počitka. Letos sem si poleti privoščil nekaj dni na Korčuli in Rabu, kjer sem se resnično odklopil in si napolnil baterije. A tudi tam petja ni manjkalo – v ozki kamniti ulici starega mestnega jedra Korčule smo nekega večera z domačo dalmatinsko klapo zapeli skladbo O sole mio. To so nepozabni trenutki – ko glasba spontano poveže ljudi, ko se glas razlega med starimi ulicami brez odra, brez mikrofona, samo srce in glas. Takšni trenutki me vedno znova opomnijo, zakaj imam rad petje.
Kako kaže z vašimi avtorskimi pesmimi?
Z Alexom Volaskom sva že posnela nekaj pesmi, a takrat sem bil še študent, ko si težko privoščiš še stroške z izdajo in promocijo, zdaj pa sem zaposlen, tako da lahko v bližnji prehodnosti pričakujete tudi nekaj mojih avtorskih pesmi.
Boste imeli tudi letos samostojni koncert v Idriji?
Da, letos bo ta že 15. novembra. Tudi tokrat bom nastopil z orkestrom Simfonika Vrhnika pod taktirko Marka Fabiania. Okvirno sva že dorekla repertoar. Segal bo od Verdija do Bernsteina in Puccinija, bo pa tudi nekaj slovenske zabavne glasbe, ki bo malo spremenjena v klasično.
Načrtujete morda nastop v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, ki velja za najprestižnejšo pri nas?
Da. Cankarjev dom je moja dolgoletna in največja želja, zato upam, da bom v bližnji prihodnosti tudi v Ljubljani priredil odličen klasičen koncert za širše občinstvo.
