Lučka Neža Peterlin je ustvarjalka na področju scenskih umetnosti, trenutno pa zaključuje magistrski študij dramaturgije in scenskih umetnosti. Njeno delo obsega dramaturgijo, produkcijo in avtorstvo ter pisanje člankov in dramskih besedil. Posveča se predvsem raziskovanju dokumentarnih umetniških izrazov. V dokumentarnem performansu z naslovom Now, Suddenly, I Was A Creature of Vice je pod drobnogled vzela spolne delavke v Sloveniji. V ta namen je intervjuvala osebe, ki jim je skupna izkušnja spolnega dela in ki s svojimi raznolikimi izkušnjami ter življenjskimi zgodbami vsaj deloma orisujejo položaj spolne delavke v Sloveniji, pri tem pa izstopajo iz kalupov, ki jih pripravlja družba. Na ranljiv in mnogokrat boleč, včasih grozljiv, drugič zabaven, predvsem pa vedno zanimiv in fascinanten način se pred občinstvom razkrivajo njihove resnice – od glamuroznih do najbolj bolečih.
Kako to, da ste se odločili za to temo?
Tema mi je blizu, ker v takšnih nevidnih življenjih lahko jasneje vidimo mehanizme patriarhata in kapitala, ki ga vodi. Vesela sem bila, ko me je Alja Lobnik (Maska) povabila k sodelovanju pri projektu.
Kako ste prišli do sogovornic?
Proces je bil težavnejši, kot sem pričakovala. Ampak ko sem uspela ustvariti stik s prvo spolno delavko, je ta zastavila besedo zame pri naslednji in tako naprej – v nekaj mesecih mi je na ta način uspelo priti do precej intervjujev.
Kaj vas je pri pogovorih najbolj presenetilo?
Spoznala sem pasti tega dela, nevarnosti in tako naprej. Presenetilo me je tudi zavedanje, da so »prostitucijska stanovanja« tu med nami v Ljubljani, da to ni neki newyorški film, ampak zelo stvarna realnost.
Kakšni so bili odzivi občinstva na performans?
Odzivi so bili zelo pozitivni, enako kritike. Veselil me je zlasti komentar, ki se je ponavljal, da nam je uspelo narediti predstavo brez obsojanja in da smo dali glas spolnim delavkam. Upam, da je predstava vsaj nekoliko pripomogla k zmanjšanju stigme o spolnih delavkah. To je bil eden od pomembnih ciljev, da je to poklic kot kakršenkoli drug, ki seveda ima svoje specifike, ampak da so osebe, ki to opravljajo, absolutno vredne vsakega spoštovanja, saj je to zelo zahtevno delo.
Performans so si ogledale tudi intervjuvanke. Kakšni so bili njihovi odzivi?
Njim je bil performans zelo všeč, kar me je izjemno razveselilo.
Na odličen odziv je naletelo tudi vaše dramsko besedilo Jagnje, saj ste zanj dobili nagrado za mladega dramatika na 55. Tednu slovenske drame. Kaj vam to pomeni?
Vesela sem, da obstajajo platforme, ki izpostavijo dramatiko mladih avtorjev. Zelo veliko mi je pomenila tudi obrazložitev žirije, ki je pozdravila eksperimentalne forme in jezik, s katerimi sem se ukvarjala.
Kaj vam je prinesla nagrada?
Upam, da malo večjo vidnost.
Lahko sicer preživete s pisanjem ali morate delati še kaj drugega?
Da se preživeti, še zlasti če delo razširiš na različna polja znotraj gledališča. Jaz se poleg pisanja ukvarjam tudi s produkcijo in dramaturgijo.
Kaj pa radi počnete v prostem času?
Najraje pripravljam sladice, saj se mi zdi, da imata umetnost in slaščice veliko skupnega. Oboje ni nujno za preživetje, kot sta kalorična hrana ali medicina, a vendar močno obogati življenje.
