Po žanrsko zelo različnih nastopih na televiziji, filmu in v gledališču je tokrat zelo tankočutno oživela biografsko zgodbo Bronje Žakelj. Literarna uspešnica Belo se pere na 90 je do zdaj osvojila številne bralce doma in v tujini, enako je očitno uspešen film. Občinstvo ga je namreč nagradilo na Sarajevskem filmskem festivalu, za mlado igralko pa je še pomembnejši festival v Hercegnovem, kjer ji je prepričljiva igra prinesla zlato mimozo.
V iskrenem pogovoru je razkrila, kako je bilo stopiti v Bronjine čevlje, kaj ji pomeni film, kako doživlja festivalski glamur, zakaj so besede njena druga strast in zakaj se po rdeči preprogi najraje vrne k izvirski vodi ter nabiranju kopriv.
Osvojili ste nagrado za najboljšo žensko vlogo na festivalu v Hercegnovem, zlato mimozo. Bronjo Žakelj ste tako prepričljivo upodobili, da so to nagradili tudi ocenjevalci. Je bila z vas to le še ena vloga ali je bilo igrati avtorico bolj doživeto?
Bilo je »veliko«. Velika stvar. Spomnim se, da me je po avdiciji za vlogo um stalno dražil: »Ali je to to? Sem dobila?« Poskušala sem manj razmišljati o razpletu, izpustiti kontrolo, saj sem prepričana, da ko se preveč mentalno vmešamo v rezultat, se stvar rada izjalovi. Ta zgodba je za čutiti in morda ne toliko razumeti, saj me na trenutke razžalosti tolikšna količina tragedij, da moj um včasih niti ne uspe vsega sprocesirati. Zato je zame izredno posebna zgodba, skozi katero se učim tudi o sebi.
Kako je bilo »obleči« Bronjo? Koliko je vas v Bronji in koliko Bronje v vas?
Že ko sem prebrala knjigo, sem imela občutek, da jo poznam – in tudi kasneje ob scenariju sem začutila ozračje, smer, v katero je šel film. Bronjo sem, tako je povedala sama, med pripravami na snemanje presenetila – po njenem mnenju sem jo premalo klicala (smeh) – ampak očitno za to ni bilo potrebe, saj sva bili pogosto na enaki valovni dolžini. Moram povedati, da je izjemno plodna pisateljica in na setu je bila zelo skrbna. Med snemanjem mi je bila vedno na voljo in velikokrat sem jo zvečer poklicala.
Sicer pa mislim, da smo vsi malo Bronja. Vsem življenje namenja preizkušnje, skozi katere spoznavamo svojo moč. Seveda sredi boja, ali pa ko se šok zgodi, težko rečeš »hvala za ta blagoslov«, čeprav se velikokrat kasneje izkaže, da je imelo smisel. Prepogosto se sprašujemo »zakaj jaz?«, kar je v bistvu vloga žrtve. »Zakaj pa ne jaz? Kdo, če ne jaz?« zveni veliko bolj optimistično, opolnomočeno.
Do Belo se pere na 90 ste oživili izmišljene like (Jama, v komediji Kar želiš, to dobiš s Tadejem Tošem in Klemnom Slakonjo, Boeing Boeing, Sekirica v med …), tokrat pa gre povzetek avtoričinega življenja: odraščanje, soočanje z najtežjimi preizkušnjami, boleznijo ... To je druga teža, kajne?
Velika razlika je, ali ustvarjaš fikcijo, kjer z domišljijo zapolnjuješ vrzeli, ali pa resnično življenjsko zgodbo, kjer vrzeli ni. Vse je že »postavljeno« in ti hodiš po tej poti. Mene je bilo najbolj strah adaptacije – bralci knjige imajo svoje podobe in hitro rečejo: »Jaz sem si to predstavljal drugače. Zakaj tega ni? Zakaj je tisto izpuščeno?« Film je vendarle povzetek, destilat celotnega že tako intenzivnega obdobja, ampak mislim, da smo bili nalogi kos. Ne mislim – čutim! Vem! (smeh)
Kako ste se s to odgovornostjo spoprijemali med snemanjem?
Zelo intenzivno je bilo. Bronja nam je svojo preteklost, vključno z najtežjimi trenutki, položila v roke. Zgodbo in njene občutke sem želela na film prenesti karseda dostojanstveno. Na filmskem setu se veliko dogaja, domov pa se vračaš v tišino in se sprašuješ: »Sem prav zagovarjala njeno zgodbo? Bodo gledalci začutili Bronjin svet?«
Slišal sem, da imate celo nekaj posebnega s snemanja?
Res je! Še vedno imam superge (obula jih je tudi za gostovanje v oddaji nonSTOP, op. p.), ki sem jih nosila med snemanjem. Notri je napisano »B2«, ker B1 je bila igralka Maja Rabič, ki igra mlajšo Bronjo. Zelo drag spomin.
Dotakniva se svetovne premiere filma na Sarajevskem filmskem festivalu (pri nas bomo film videli 20. novembra), kjer je film prejel bronasto medaljo po mnenju občinstva. Kako ste se počutili pred dogodkom?
Sarajevski festival je res nekaj posebnega. Veseliš se, pripravljaš, razmišljaš o obleki, pričeski, vsega je veliko … Ampak potem prideš tja in se šele zaveš, kako veličastna izkušnja je to. Malo imaš občutek, da sanjaš. V bližini rdeče preproge je terasa z nekakšnim šankom, kjer vsi klepetajo, vsi so lepi, vsi sproščeni, morda kaj popijejo … in čakajo svoj trenutek, da stopijo pod žaromete. Ampak mene je kar malo stiskalo, poskušala sem vse manifestirati, da gre gladko.
In potem pride trenutek, ko stopiš na rdečo preprogo …
Da, to je res poseben občutek. Vsi gledajo, veliko je obiskovalcev, celo Willem Dafoe je bil tam. Mi smo bili kot nekakšna njegova »predskupina«. (smeh) Ko pa stopiš po stopnicah, te zajame val glamurja in energije, a hkrati se zavedaš, da življenje teče naprej. Seveda se veseliš, uživaš, ampak tudi veš, da boš šel domov, nabirat koprive in pit izvirsko vodo. Rada imam, da je v življenju vsega po malem. Na rdeči preprogi je lepo in glamurozno, ampak hkrati je vse to samo en trenutek, ena iluzija. Vsak ima lahko svojo rdečo preprogo v domišljiji.
To me spomni na Bronjo. Ona je med boleznijo v bolnišnici z umom potovala po hribih …
Točno to! Ko je bila zelo bolna, je rekla, da si je v mislih ustvarjala svoje poti, potovala po hribih in gozdovih. To je danes celo znanstveno dokazano – da si s tem res pomagaš. Misel lahko potuje, tudi ko telo ne more.
Poleg igralskih vlog, nekoč spogledovanja s študijem medicine, za katerega pravite, da je prav, da se ga niste lotili, potujete med predavalnicami na fakulteti za uporabne družbene študije. Včasih kot doktorska študentka, drugič kot predavateljica.
Drži, sem asistentka pri predmetu Odnosi z javnostmi. Ob tem tudi raziskujem – študiram nekaj precej zanimivega: merim moč besed z različnimi nevrometričnimi in biometričnimi metodami.
Merite moč besed?
V praksi to pomeni, da merim odzive možganov na različne besedne dražljaje. Ko se spremeni napetost v možganski skorji, to zabeleži naprava, potem pa program analizira rezultate. Če denimo testiramo slogane, program razvrsti, kateri slogan je pri ljudeh sprožil najmočnejši odziv.
Torej preverjate, kako se ujemata zavestni in nezavedni odziv?
Točno to. Včasih ljudje rečejo eno, nezavedno pa čutijo nekaj drugega. Merimo, dokazujemo, da imajo besede moč. Ni vseeno, kako govorimo – ne s seboj ne z drugimi. Pomembno je, da govorimo prijazno. Lepo govoriti nas nič ne stane, lahko pa naredi veliko razliko – zase in za druge.
