Mojca Lavrenčič je po študiju dirigiranja na Akademiji za glasbo v Ljubljani pod mentorstvom dirigentov Marka Letonje in Simona Dvoršaka svoje znanje poglabljala na področju historične izvajalske prakse med študijem čembala na prestižni šoli Schola Cantorum Basiliensis v Baslu pod vodstvom profesorja in dirigenta Andrea Marcona. Uspešno je dirigirala številne opere in glasbenogledališka dela, kot so Hamlet, Devica Orleanska, Hoffmannove pripovedke, Prodana nevesta, Lepotica in zver, Dnevnik Ane Frank ..., ter balete Pepelka, Bolero, Ljubezen, Gusar, Giselle, Peter in volk. Kot dirigentka je veliko sodelovala s Slovenskim komornim glasbenim gledališčem, s katerim je premierno izvedla slovensko otroško opero Gospod in hruške skladatelja Dušana Bavdka. Marca 2023 je prvič debitirala kot dirigentka v tujini. Na povabilo baletnega direktorja Jeana-Sebastiena Colaua in koreografa Joseja Carlosa Martineza je prevzela glasbeno vodenje baletne produkcije Gusarja Adolpha Adama v največjem italijanskem gledališču, Teatru Massimo v Palermu na Siciliji. V veliko veselje ji je glasbeno poustvarjanje z mladimi poklicnimi in ljubiteljskimi glasbeniki. Soustanovila in vodila je simfonični orkester Grex Symphoniacorum Univerze v Ljubljani in Kapelo Jezuitskega kolegija ter vodila enega najboljših tamburaških orkestrov v Sloveniji, Tamburjaše. Zavzema se za širjenje kulturne zavesti v slovenskem kulturnem okolju, ki ga bogati z zanimivimi koncertnimi programi, poimenovanimi Dvoriščni koncerti. 

Rodili ste se na Dunaju. Kako to? 
Moja mama Vlasta je imela velike sanje postati orkestrska dirigentka in je bila celo eno leto študentka Antona Nanuta, vendar čas v Sloveniji verjetno še ni bil zrel za ženske predstavnice v tem poklicu, zato se je odločila študij prekiniti in poskusiti na Dunaju. Tata Marko je našel delo v arhitekturnem biroju Borisa Podrecca in tako sta šla »s trebuhom za kruhom«, kot je moja babica zapisala v svoj dnevnik. Leto po selitvi v Avstrijo sem na svet prišla jaz. Na Dunaju sem hodila tudi v vrtec in že se je počasi kazala šola, ko smo se morali vrniti v domovino, saj mojim staršem niso podaljšali vizuma.

Kje se je rodila vaša ljubezen do glasbe? 
Glasba me je spremljala od samih začetkov, saj se je moja mama med nosečnostjo intenzivno pripravljala na sprejemni preizkus za dirigiranje. Tudi sicer je bila glasba vedno del našega družinskega življenja. Na Dunaju smo, zahvaljujoč prijatelju, ki je bil nekoč šepetalec v Volksoperi in je imel veliko kontaktov po vseh dunajskih glasbenih gledališčih, prišli do cenejših vstopnic ter pogosto poslušali opere in muzikale. Tudi po selitvi v Slovenijo sta starša poskušala otrokom omogočiti reden kontakt s koncerti. Svojo glasbeno pot pa sem začela s tamburico. Moja mama je prišla s tem inštrumentom v stik v slovenski skupnosti na Dunaju, kjer je najprej igrala v orkestru, pozneje pa ga vodila. Mene je kot dojenčico vztrajno nosila s seboj na vaje in zdi se, da se je ta zvok vpletel v moje telo. V osnovni šoli sem začela tudi jaz igrati tamburico in zelo hitro napredovala. Relativno zgodaj sem začela igrati violino, šele v drugem razredu osnovne šole pa sem začela obiskovati pouk klavirja. Moja učiteljica Helena Plesničar je bila zelo stroga, a prav zahvaljujoč njej in vsemu, kar mi je posredovala, sem se odločila za glasbeno pot. Vpisala sem se na Konservatorij za glasbo in balet v Ljubljani, najprej na glasbeni stavek, ker nisem verjela, da bi bila sprejeta na klavir. A klavir me vseeno ni pustil pri miru, zato sem se leto pozneje vpisala tudi nanj. Instrument, s katerim sem se srečala šele v četrtem letniku gimnazije in me je prevzel ter fasciniral, je čembalo. Prvi stik z njim sem imela pod mentorstvom Tomaža Sevška in hvaležna sem, da sem lahko na akademiji igranje nadaljevala. Pri tem me je spremljala Martina Okoliš in pozneje Egon Mihajlović, ki me je »zasvojil« s historično izvajalsko prakso in staro glasbo. Po zaključenem študiju dirigiranja sem želela študirati še čembalo pri prof. Mihajloviću, a si študija zaradi previsoke šolnine nisem mogla privoščiti. A če ti je nekaj namenjeno, bo življenje že našlo pot …

Rosellina Garbo

Kako to, da ste se odločili za študij dirigiranja? 
Včasih se mi zdi, da je dirigiranje kar padlo z neba. Potem ko sem opustila misel o študiju medicine, sem želela študirati klavir v tujini. Neki notranji vzgib me je nagovoril, da sem februarja na informativnih dnevih šla pogledat tudi dirigentski oddelek. Po zanimivem naključju je bil ravno tisti vikend v Sobotni prilogi, ki jo bere moj tata, objavljen Zlobčev intervju z dirigentom Markom Letonjo, za katerega sem na informativnih dnevih izvedela, da bo ponovno učil na akademiji. Začutila sem, da je to moja pot. Takrat še nisem nič vedela o mamini »dirigentski preteklosti«, to mi je povedala šele po tem, ko sem prišla domov in ji rekla, da bom študirala dirigiranje. Pred tem sem vedela le, da sta s tatom pripravila obsežno operno produkcijo Trije muzikanti Radovana Gobca, ki je vključevala simfonični orkester, operne soliste, otroški zbor ter baletne plesalce, in da so s 74 ponovitvami razveseljevali občinstvo po vsej Sloveniji. Ob premišljevanju, ali sem kdaj v otroštvu kazala zanimanje za dirigiranje, sem se spomnila, da sem pogosto mahala ob CD-jih, ki smo jih imeli doma. Tako da je bilo že vse prisotno, samo nisem se tega zavedela. 

Omenili ste, da je vaša mama imela probleme s profesorjem. Ste vi kdaj imeli občutek, da vas samo zato, ker ste ženska, jemljejo drugače, bodisi učitelji bodisi potem kasneje v orkestru?
Na akademiji za glasbo tega nisem začutila. V mojem razredu sva bili dve dekleti in en fant. Po drugi strani pa sploh ne vem, kako bi bilo, če bi bila moški, ker ne morem imeti te druge izkušnje. Občasno sem pri delu s profesionalnimi orkestri zaznala, da niso čisto vsi ljudje pripravljeni na to, da pa bi me kdo odkrito zmerjal s čim ali odkrito pokazal zavračanje, nisem doživela. Ugotovila sem, da je zelo pomembna drža, s katero stopiš pred orkester; da jim pokažeš spoštovanje in imaš zdravo mero ponižnosti. Tukaj si najprej predvsem tisti, ki posluša glasbenike, ker jim moraš dati prostor, da se izrazijo, da se počutijo varne s teboj. In šele po tem, ko zgradiš zaupen odnos, se lahko začneš posvečati glasbi. Dosedanje izkušnje, predvsem sem se tega naučila na korepeticijah s solopevci, so mi pokazale, da če nekdo proti meni »zabevska«, ne pomeni nujno, da sem nekaj narobe naredila, temveč to izraža tudi siceršnje počutje te osebe. Glasbeniki, ki so zaposleni v orkestru ali opernem teatru, so redno izpostavljeni raznovrstnim pritiskom, obenem smo vsi ljudje in doživljamo vsakovrstne preizkušnje. Ko pride do neprijetne situacije, poskušam vedno razumeti, ali lahko kot dirigentka dejansko pomagam ali se skozi to izraža nekaj drugega, človeškega. Včasih si kot dirigent posredno tudi psiholog. V Palermu sem doživela dragoceno izkušnjo, ki jo nosim v srcu. Prvi hornist se je zmeraj nekaj pritoževal, vse je bilo narobe, in vsakokrat, ko sem ustavila, je bilo: »Maestra, maestra!« Sedel je ravno na prehodu, kjer sem šla iz orkestrske jame. Potem sem se vsakokrat ustavila pri njem, mu dala roko na ramo in ga poslušala, da mi je povedal, kje se počuti negotovo, kje kaj sliši in podobno. In tega »Maestra, maestra!« ter pritoževanja je bilo zmeraj manj. Vse pogosteje me je čakal na hodniku, ko sem prišla v teater, in me je ves nasmejan pozdravil. Pogosto premišljujem, da nimam nekaterih kakovosti za to, da bi postala svetovna dirigentka, a verjamem, da zelo veliko dajem na človeški ravni. Spoznala sem, kako pomembno je, da ljudem pokažeš spoštovanje, saj se potem počutijo videni, slišani in so tako bolj svobodni strahov ter motivirani dati več od sebe. Vsekakor moraš kot dirigent biti vrhunsko pripravljen, saj se lahko izvajalci le tako počutijo varno s teboj in so voljni slediti.

Trenutno živite v Švici. Kako to?
Od nekdaj me je vleklo v tujino, čutila sem, da potrebujem dodatne izzive in bolj široko perspektivo, deloma pa sem verjetno to dobila po starših, ki so bili vedno odprti za svet. Kljub številnim poskusom z dirigiranjem mi ni uspela študijska izmenjava, pozneje pa sem bila že tako angažirana, da nisem več poskušala. Vse dokler ni svet zaradi korone obstal. Takrat sem imela priložnost in čas razmišljati, kako želim naprej. Leta 2018 sem se udeležila tekmovanja za čembalo v Belgiji, kjer sem spoznala italijanskega organista, čembalista in dirigenta Andreo Marcona. Povedala sem mu za zanimanje za baročno opero in pustil mi je svoj elektronski naslov, ki pa ga nisem uporabila vse do januarja 2021, ko sem začutila potrebo po spremembi. Od prvega elektronskega sporočila, ki sem mu ga poslala, so stvari zelo hitro začele potekati. Kljub že zaprtim prijavam na sprejemni preizkus za Basel je uredil, da sem se lahko prijavila. V štirih tednih sem morala pripraviti video za sprejemni izpit. Kot bi trenil, sem že bila pri selitvi v Švico, kjer sem septembra 2021 začela magistrski študij čembala, decembra 2023 pa sem ga zaključila. Vmes sem se zaljubila v Švicarja, kar je bil glavni razlog, da sem po zaključenem študiju ostala v Švici. Trenutno sem polovično zaposlena kot cerkvena glasbenica, kot dirigentka pa sem dejavna projektno. Še vedno se vračam v Slovenijo in letno v Italijo, kontaktov v Švici pa na tem področju še nimam, vendar upam, da se bodo tudi tukaj razvile dirigentske priložnosti.

Otton Zajec

Pri nas ste sodelovali v obeh operno-baletnih hišah. Nazadnje s Frankom Van Laeckejem v operi Hamlet kot glavna dirigentka v vseh petih predstavah. Kakšna je bila izkušnja?
To je bilo zame sanjsko. Prvič, ljubim opero, in drugič, s Frankom se odlično razumeva. Z njim sem najprej delala Devico Orleansko, takrat kot asistentka Simona Krečiča, ker pa je dosti angažiran, sem pretežno režijske vaje vodila jaz. To je pomenilo, da sem bila s Frankom več časa v soustvarjanju. Videla sem, kako je kot režiser občutljiv na to, kaj mu glasba sugerira. Zelo sem se z njim veselila delati Hamleta, ki je francoska opera, ker je doma na tem področju. Res sva sodelovala, ni bilo enostransko, da bi rekel: »To in to je treba narediti.« Zmeraj je izhajal iz čustvenega stanja junaka, kar je pomagalo tudi meni, da sem bolje razumela dramatičnost glasbe in sprejela nekatere interpretacijske odločitve. Ker smo imeli samo eno zasedbo, se je dalo delati podrobno. Ne samo iti skozi in ponavljati, ampak smo se lahko pogovarjali o karakterjih. Tudi orkester je bil zelo pripravljen sodelovati: ta partitura je bila zanje zahtevna, poleg tega povsem nova in s številnimi recitativi poseben izziv. Hvaležna sem jim, saj so s svojim angažmajem pomembno prispevali k temu, da so vsi elementi opere delovali kot eno. To izkušnjo bom vedno nosila v srcu. 

Projekte ustvarjate tudi sami. Že šesto leto ste imeli Dvoriščne koncerte. Od kod ideja? 
Tudi Dvoriščni koncerti so otrok covida. Sprva sem se lahko zaradi zaprtja spočila, saj sem bila tedaj na robu izgorelosti, kmalu pa se je zaradi izolacije pojavila stiska. Bila sem navajena rednega srečevanja in sodelovanja z ljudmi – rada ustvarjam glasbo z drugimi. Nisem solist, temveč bolj tisti, ki povezuje. Premlevala sem, kako bi lahko organizirala koncert z vsemi pravili, ki so veljala, in dobila idejo: zakaj pa ne bi pri nas doma, saj imamo zaprto dvorišče, kjer lahko ljudje uživajo na prostem? Povabila sem Gajo Sorč in Petra Juda, s katerima smo pripravili koncert z naslovom Dvoriščna poezija v tonu in besedi. Samospeve in violinske skladbe je v celoto povezovala Petrova avtorska poezija, zaključili pa smo s kozarcem vina vinske kleti Burja. Večer je bil tako navdihujoč in lep, da smo se odločili tovrstne koncerte nadaljevati. Od tedaj imamo letno en koncert pri nas doma, na Lekanovem dvorišču. Letos smo gostili 170 poslušalcev, kar je absolutni maksimum. Temu koncertu dodamo še dva. Eden je na dvorcu Zemono, kjer organiziram najbolj klasičen koncert izmed vseh treh. Avgusta smo tako imeli koncert samospevov Mnogoteri obrazi ljubezni, skupaj s prijateljicama Beti Bratina in Evo Koprivšek Petkovšek smo skozi izbrane samospeve spregovorile o ljubezni. Pri Dvoriščnih koncertih mi je pomembno, da ustvarjamo skupaj s prijatelji – in sicer programe, za katere sicer nimamo priložnost. Tako so koncerti zares srčni in navdihujoči, saj pri tematikah gledam tudi na to, kaj želim ljudem dati »za na pot«. Večere rada povezujem z vinom, saj ima Vipavska dolina veliko odličnih vinarjev. Ob rujni kapljici beseda lažje steče in obiskovalce poskušam spodbujati, da se med sabo pogovarjajo, da se spoznavajo. Lepo je videti, kako ta krog obiskovalcev raste in se sklepajo novi kontakti. Zame je namreč glasba način, kako se lahko povežemo. V današnjem svetu vidim veliko potrebo po tem.