Big Band RTV Slovenija letos obeležuje 80. obletnico delovanja. Jubilej bodo slovesno zaznamovali 28. novembra s posebnim koncertom v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma, na odru pa se jim bo pridružil tudi izjemni ameriški saksofonist Chris Potter, ki velja za enega najvidnejših jazzovskih glasbenikov svoje generacije. Skupaj z Big Bandom bo izvedel izbor iz klasičnega jazzovskega repertoarja in nekaj svojih avtorskih skladb – nekatere tudi premierno, kar je orkestru še posebej v čast. O tem in kaj pomeni biti član ene najstarejših in najuglednejših jazzovskih zasedb na svetu smo se pogovarjali s trobentačem Tomažem Gajštom.
Bo za vas nastop s Chrisom Potterjem nekaj posebnega ali bo tak kot vsak drug – glede na to, da se na vsakega pripravljate z enako vnemo?
Vsak nastop ima svoje posebnosti, ne bom pa skrival, da prisotnost tako močnega umetnika le še potencira željo in motiviranost celotnega orkestra po izvajanju glasbe na najvišji mogoči ravni.
Ima slovensko občinstvo rado jazz? Se njegova priljubljenost povečuje, zmanjšuje, ostaja na enaki ravni?
Ker živimo v času, kjer je glavna valuta naša pozornost – za katero se z vseh strani borijo, da bi jo obdržali čim dlje – verjamem, da naša glasba ohranja svoje mesto med ljudmi. O tem pričajo mnoge razprodane dvorane, kar je navsezadnje največji dokaz, da nekaj delamo prav. Osebno pa močno verjamem, da ima jazz pri nas rezerve predvsem v oblikah promocije in ostalih načinih, kako se približati ljudem. Moje izkušnje so predvsem pozitivne – če se ljudje uspejo izmakniti močni gravitaciji svojih domov in toplih kavčev, je večina dela že opravljenega. Po koncertih je pri poslušalcih namreč dosti več navdušenja kot pa obupa.
Orkestru ste se pridružili pred 13 leti. Se še spominjate prvega dne? So vas drugi člani takoj sprejeli?
Dosti bolj kot prve vaje se spomnim predvsem avdicije. Napetost med prijatelji, tresoče roke in glasovi, tik preden smo drug za drugim stopali v studio 14, prvo branje glasbe z lista – a vista – ter močno pričakovanje po sami avdiciji – rezultatov namreč nismo izvedeli takoj – mi bodo za vedno ostali v spominu. Nekako pa po tem, ko veš, da so te ljudje sprejeli na avdiciji – odločali so namreč člani orkestra, dirigenta in producent – nimaš takšne zagate, kako te bodo novi sodelavci sprejeli. Spominjam se samo, da sem hitro spolzel v njihove vrste. Ogromna hvala tudi vsem, da sem se lahko med njimi vedno počutil tako domače. Zavedam se in sem hvaležen za to, saj vem, da vsi nimajo take sreče.
Med sabo morate tesno sodelovati. Kaj je po vašem ključ do dobre glasbene kemije?
Predvsem menim, da je za dobro kemijo potrebno kakovostno usmerjeno vodstvo izza dirigentskega pulta ter marljivi in visoko motivirani glasbeniki na drugi strani. Bolj ko sta realizirana ta dva pogoja, boljša je tudi kemija na in pod odrom – seveda samo z eno stranjo ne gre, razne dnevne sheme pa vplivajo tudi na vsakega posameznika po svoje – kar je tudi nezanemarljiv dejavnik kakovosti te kemijske spojine.
V orkestru ste sami moški. Pogrešate kakšno žensko članico?
Čeprav smo v sredici res sami moški, je svet big bandov že davno sprejel tudi glasbenice. Da pri nas ni nobene, je bolj naključje – niti slučajno pravilo. Menim pa, da je le vprašanje časa, kdaj se bo prisotnost ženskega spola v orkestru povečala tudi na instrumentalni strani. Bomo videli.
Vi v orkestru ne samo igrate, ampak sodelujete tudi kot avtor skladb. Kaj vas navdihuje pri ustvarjanju?
Nisem sicer najbolj vešč pisanja, sem pa vztrajen in se trudim čim več glasbe, ujete v meni, preliti na papir. Ne vem, kako je pri drugih, pri meni želja po pisanju in nastopanju ne jenja. Seveda brez navdiha ne gre – dokler je, ga je treba izkoristiti, ko ga ni, se je treba zanesti na svojo mirnost in ga poskusiti, kot duha iz svetilke, izvabiti na plano. Seveda je vedno dobro ohraniti neko mero previdnosti pri odločitvi, katere želje imamo za tega duha. Moj navdih je predvsem svet okoli mene, včasih širši, včasih ožji. Zadnje čase se posvečam predvsem temu, kako uglasbiti in z glasbo izboljšati stanje duha.
Pripravljate kaj novega, morda tudi kakšen album?
V kratkem bo pri založbi ZKP izšla vinilka z naslovom We will never be the same – glasbo lahko poslušalci že najdejo na vseh spletnih platformah – ki je sad čudovitega sodelovanja z dirigentom in aranžerjem Lojzetom Krajnčanom. V ta projekt je bilo vloženega ogromno dela, na izdelek pa sem iskreno ponosen. Še posebej bi se zahvalil urednici Alji Kramar, ki je podpirala idejo od začetka, vsem članom orkestra, producentski ekipi ter ekipi izjemnih gostov – Nini Strnad, Ani Čop, Maši But, Kristijanu Krajnčanu in Jaki Kopaču. Končanje tega projekta mi je omogočilo razmišljanje naprej, tako da mislim, da se bo kmalu skuhalo tudi kaj čisto novega, vendar o tem ob svojem času.
Kdaj ste se »zaljubili« v ta inštrument?
Iskreno bom povedal, da moje navdušenje ni bilo vedno tisto, kar me je potiskalo naprej. Če ne bi bilo podpore in vztrajnosti staršev, verjetno danes ne bi odgovarjal na ta, ampak na popolnoma druga vprašanja, za kar jima bom vedno hvaležen. Nekje pri petih letih sem začel igrati klavir, pri desetih pa trobento. Ne spomnim se pretiranega navdušenja, dokler nisem začel igrati v pihalni godbi, pozneje tudi v raznih big bandih. Takrat se je začel vihar, tornado, ki me je posrkal vase, v katerem še vedno ostajam. Seveda je vaditi v skupini ljudi nekaj popolnoma drugega kot sam doma med štirimi stenami. Dejal bi, da sem imel srečo, da me je posrkalo v druženje z inštrumentom, ki mi bogati življenje na ogromno načinov, prav tako pa je fizičnost trobente tista, za katero verjamem, da je sodelovala pri oblikovanju človeka, ki je danes tukaj in se še vedno spreminja in raste.
Kako zelo so bili nad vašo vadbo doma navdušeni domači in sosedje?
Praviloma sem se pri vadenju vedno nekam odmaknil, vsaj v sobo z vrati. Bi rekel, da niso bili zvoki prvih nekaj let na trobenti nič kaj spodbudni, je trajalo, preden sem začel uživati. No, je pa verjetno še dlje trajalo, da so začeli uživati tudi domači. Še enkrat jim ogromna hvala za vso razumevanje in podporo, brez tega ne bi bilo nič.
Kako pa gledate na klice sosedov in posledično pisanje kazni policistov zaradi vadbe inštrumentov?
S prijatelji se večkrat obregnemo ob aferice s klici sosedov in kaznimi policije. Prav grozno se mi zdi, da je svet, ki je lahko zelo lep, tudi tako krivičen, da pride do takih situacij. Obenem živimo v času, ko nam je vse na dlani, svet pa obremenjujejo dosti večje krivice. Nerazumevanje pravih stvari in razumevanje nepravih, pretirana želja po ustreči samo sebi – to so stvari, ki bi jih ljudje lahko pogrešali. Prosim, pomislite naslednjič, preden v nedeljo dopoldne kličete policijo, ker je nekdo udejanjal svojo glasbeno strast, prav hitro ste lahko tudi sami žrtev lastne neučakanosti.
Kako pogosto vi še vadite?
Razen v izjemnih razmerah poskusim vsak dan narediti nekaj za izboljšanje celotne slike. Trobenta je glede tega neizprosna in že kmalu sem videl, da o tem nima smisla pretirano razmišljati. Še najboljšo vzporednico bi lahko na neki način potegnil z vrhunskim športom. Na napredek na inštrumentu lahko vplivam samo z usmerjenim delom, pomaga pa bolj, če znaš čas, namenjen glasbi, bolje izkoristiti, kot pa če preprosto samo dosti igraš. Z drugimi besedami – 45 minut strukturirane vaje je večinoma vedno bolje kot pet ur nestrukturirane vaje.
Kaj radi počnete v prostem času?
Kaj dosti prostega časa mi ne ostane, trudim se obdržati čim bolj tesne vezi z družino in prijatelji, rad hodim na sprehode, želim pa si tudi čim več potovati, izkusiti druge kulture in jih razumeti. Seveda ni izključeno občasno ukvarjanje s športom, privlači me predvsem košarka. Zadnja leta pa odkrito nadgrajujem svoje znanje v kuhinji. Čutim vedno močnejši magnetizem do druženj ob hrani in vedno na koncu pojem juho, ki sem jo skuhal.
