Klaudija Jaketič, ki ustvarja pod umetniškim imenom Claudizu, je pred kratkim izdala debitantski album z naslovom Z menoj. Na njem je 12 skladb, ki so nastajale vse od njenih študentskih let na Primorskem prek vračanja domov s postankom v Kočevju do nežnega pristanka v Beli krajini. Vsaka skladba ima svoje poslanstvo in nosi intimno sporočilo, kako živeti in preživeti v ljubezni, odnosih in preprostih trenutkih vsakdana.
Kaj vam pomeni izdaja albuma Z menoj?
Izdaja albuma mi pomeni zaključek daljšega ustvarjalnega obdobja, hkrati je to trenutek, ko glasbo »predaš« ljudem – in s tem prevzameš neko odgovornost do poslušalcev in glasbenega sveta. Šele ko so prišli prvi odzivi in kritike, sem zares videla, kaj album pomeni tudi drugim.
In kakšni so odzivi?
Večinoma so zelo pozitivni. Zdi se mi, da so ljudje začutili iskrenost – to, da so besedila osebna, pristna. Veliko komentarjev je, da jim album polepša dan, da jih pomiri, da jih nagovori. To mi je največja potrditev, da sem dala nekaj, kar je šlo resnično iz mene.
Je bil proces pisanja za vas tudi neke vrste terapija?
Da, zagotovo. Vsaka umetnost je na neki način terapija – najprej za ustvarjalca, najlepše pa je, ko vidiš, da lahko deluje tudi na drugi strani, pri občinstvu. Pri meni je bilo to sprva nezavedno. Nekatere pesmi so nastajale že v času študija, okoli let 2017 in 2018. Ko danes pogledam nazaj, vidim, da sem v pesmih predelovala odnose, življenjske situacije in notranje procese.
Kdaj se je začela vaša glasbena pot?
Glasba je bila pri meni prisotna že zelo zgodaj. V osnovi šoli na Vinici sem igrala tamburico – že v tretjem razredu sem se vključila v tamburaški krožek, pozneje pa sem bila deset let članica kulturno-umetniškega društva Oton Župančič Vinica. Hodili smo tudi na turneje in festivale po Balkanu ter drugih državah, kjer je močna tamburaška scena. Pozneje sem začela še s kitaro. Nato sem zamenjala študij in šla na Fakulteto za turistične študije v Portorožu. V tem času sem začela resneje pisati pesmi. Kasneje sem šla še na magistrski program dediščinski turizem v Koper. V času absolventskega obdobja sem se preselila v Kočevje, ker sta sestra in njen partner tam odprla bar in sta me prosila za pomoč. To mi je bilo super tudi zato, ker se je v tem baru zbiralo veliko glasbenikov. Tam sem spoznala kočevsko glasbeno sceno. Povabili so me k sodelovanju pri projektu Kočevska kompilacija, ki ga izdaja Društvo kočevskih glasbenikov. Sodelovala sem tri leta zapored. Ko so slišali moje pesmi, so bili odzivi zelo spodbudni – in to mi je dalo zagon. Napisala sem še več skladb in v nekem trenutku sem imela dovolj materiala, da sem začela razmišljati o albumu. Po letu bivanja v Kočevju sem se sicer preselila v Belo krajino, saj sem dobila delo v javnem zavodu v Črnomlju, kjer sem vključena v organizacijo dogodkov. Zavod se imenuje RIC Bela krajina. Hkrati sem vodja programa v Spominski hiši Otona Župančiča. Delo je pestro in lepo, ker sem stalno v stiku s kulturo.
Kakšno se vam zdi današnje okolje za kantavtorje in avtorice v Sloveniji – je dovolj spodbudno?
Mislim, da bi lahko bilo bolj. Udeležila sem se Kantfesta in spremljala kantavtorsko sceno, nastopala sem tudi ob različnih priložnostih – na primer v okviru Praznika glasbe, ki ga koordinira SIGIC. Imam občutek, da bi nekatere platforme in festivali potrebovali posodobitev ali nov zagon. Realno pa je tako: če si sam ne organiziraš koncertov, je težko. Večino nastopov sem si uredila sama.
Se kantavtorji nič ne povezujete med sabo?
V določeni meri se. Jaz sem tudi po naravi človek, ki rad hodi na koncerte, podpira druge, organizira dogodke. Poznam nekaj odličnih ustvarjalk in ustvarjalcev. A ko si samostojni glasbenik, je prodor na sceno res izziv.
Kako vi osebno razumete kantavtorstvo?
Zame je kantavtorstvo zelo povezano z besedilom in zgodbo, ki jo pesem nosi. V glavi imam podobo glasbenika s kitaro, čeprav seveda kantavtorstvo ni omejeno na to. Kot referenčne točke imam ustvarjalce, kot so Bob Dylan, Joni Mitchell, Joan Baez, Tracy Chapman, Van Morrison. To je glasba, ki zahteva več pozornosti – ker je bistvo pogosto v besedilu.
Ali že nastajajo nove pesmi?
Da, imam še nekaj avtorskih pesmi, ki niso šle na album. Nastajajo tudi nove. Poleg tega sem se lotila uglasbitve Župančičeve poezije. S prijatelji Robijem Strmcem in Darkom Kočevarjem smo pod imenom MI3Jeee zastavili projekt Črep na tleh je lonček, pesmi iz zbirke Mehurčki, s katerim nastopamo na dogodkih za otroke. Prav tako obstaja še zasedba Poetronika, ki jo sestavljamo MI3Jeee, glasbeni dvojec 2B in interpretka Daša Culiberg Jontes – gre za projekt, posvečen poeziji Otona Župančiča, pod imenom Ti skrivnostni moj cvet. Glasba pri meni nastaja iskreno, po navdihu, zato je tempo včasih počasnejši, ker imam zraven še redno službo.
Zakaj ste si nadeli umetniško ime Claudizu?
Ker sem Klaudija z U, in ne z V. V šoli in tudi uradno so moje ime pogosto narobe izgovarjali, zato sem vedno poudarjala: »Klaudija z U-jem.« In iz tega je čisto naravno prišlo Claudizu. Všeč mi je, ker je preprosto, zapomnljivo in ima osebno ozadje.
Kaj pa radi počnete v prostem času?
Največ časa mi vzame igranje kitare. Zelo rada tudi poslušam glasbo, predvsem starejšo, ker imam občutek, da je še ogromno, kar lahko odkrijem. Rada imam naravo, izlete, druženje s prijateljicami in potovanja, čeprav že dolgo nisem bila na daljšem.
