Smaal Tokk je alter ego Marka Bratuša, dramaturga, prevajalca in umetniškega vodje Slovenskega mladinskega gledališča ter enega najizvirnejših glasbenih likov na Primorskem. Predstavlja se kot »primorski gangsta raper«, a so njegova glasba in nastopi vse prej kot tipičen rap. Združujejo namreč hudomušna, družbenokritična besedila v značilnem narečju in elemente različnih glasbenih žanrov. Njegovi nastopi so prava poslastica za ljubitelje satiričnega humorja, saj skozi besedila izpostavlja tematike, kot so vsakdanje tegobe, kriza srednjih let in osebna eksistencialna vprašanja.
Ste si predstavljali, da boste po tolikih letih še vedno tu?
Petnajst let je kar dolga doba. Tudi sam se čudim, da je minilo že toliko časa. Če bi delal hitreje, bi verjetno že zaključil kariero, tako pa morda – če bom delal počasi – pridem tudi do šestnajstega leta.
Kako boste obeležili jubilej?
Najbolje bi ga bilo praznovati s koncerti. Za zdaj kaže, da bosta vsaj dva – pogovarjamo se za Sežano in Šempeter pri Gorici. Tako da imam še 363 prostih dni. Za koncerte lahko kontaktirajo z mano prek Facebooka, Instagrama in tudi Twitterja – čeprav se mu danes reče X. Dolgo se nisem povsem zavedal, kako zelo uživam v koncertih. Vedno sem imel tremo pred javnim nastopanjem, a ko se prižge luč, stopiš na oder, primeš mikrofon in začutiš publiko, je to pravi žur. Na nastopih namreč veliko improviziram – malo je koncert, malo stand up. Vmesni deli so povsem odvisni od odziva publike. Zgodbice so okvirno zastavljene, a jih vsakič obrnem drugače.
Boste izdali nove skladbe ali celo album?
Pred kratkim je izšla skladba Elegija, posvečena moji ženi Radmili. Pred tem smo sodelovali s košarkarskimi klubi, kjer smo delali z otroki. Na splošno sicer čakam na pravi navdih, a mislim, da bom zdaj malo pritisnil na plin, saj imam več časa. Otroci so večji, manj dela je z njimi, zato ostaja več prostora za ustvarjanje.
Kaj vas po navadi navdihuje?
Vedno okolica – to, kar se me neposredno dotika doma, v družbi in v svetu okoli mene. Zadnja plošča je bila bolj usmerjena v krizo srednjih let, saj sem se ukvarjal predvsem sam s sabo. Prej je bilo več politike. Zdaj pa mi je Klemen Kotar, ki piše glasbo, nekoliko pritisnil na zavoro in rekel, da ne morem delati samo depresivnih skladb. Zato je načrt, da se spet bolj odpremo navzven.
Pojete v »vipavskodolinščini«. Imate koga, ki preverja zapise besedil?
Ne. Logika je preprosta – pišem tako, kot govorim. Pomembno mi je, da me razume sosed. Če me ne razume on, mu tudi v angleščini ne bom nič razložil. Poanta je, da te razume tisti, ki se ga tema neposredno tiče.
Od kod potreba po glasbenem ustvarjanju?
Pogledal sem okoli sebe in ugotovil, da ni nobenega gangsta raperja – to se mi je zdelo deficitarno področje. Če hočeš kaj povedati, je dobro, da si na radiu, a tja ne spustijo kogarkoli. Zato moraš narediti komad, ki pride tja. Na televizijo pa nisem šel, ker se nisem počutil dovolj lepega.
Je kakšna tema, o kateri bi radi pisali, pa se je še niste dotaknili?
Zelo malo sem govoril zgodbe drugih ljudi, saj večinoma izhajam iz lastnega dojemanja. Tukaj vidim velik bazen tem, ki se jih še nisem dotaknil.
Kaj je bil vaš največji uspeh in največje razočaranje?
Velikokrat se mi zdi, da je skladba odlična, pa na radiu ne naredi veliko – to so tista manjša razočaranja. Zadnja skladba se ni veliko vrtela, a mi je osebno tako pomembno, da je takšna, kot je, da mi je vseeno. Morda sem se tudi malo razvadil, saj so prvi komadi skoraj vsi postali popevka tedna – bili so tako novi in drugačni od vsega ostalega, da je bilo ljudem zanimivo. Največji uspeh je bil nastop na Emi leta 2019 s skladbo Komadd za EMO. Ljudem na televiziji je bilo malo narodno to imeti v tekmovalnem programu, tako da sem z njim nastopil v tistem času, ko so šteli glasove. Ta pesem se mi je zdela tudi najbolj izpostavljena od vseh mojih. Bil sem tudi predskupina Baby Lasagne v Gorici, kjer je bilo od 3000 do 5000 ljudi – to je bil največji koncert, ki sem ga imel. Sicer pa imam najraje nastope za okoli 200 ljudi; ti so tudi najboljši.
Še vedno verjamete, da lahko svet naredimo boljši »če se uzamemo u roke«?
Absolutno. To misel sem vmes še poglobil. V resnici je danes edino zares relevantno politično vprašanje to, kaj lahko vsi skupaj naredimo danes, da bo jutri boljši. Če se trudimo že danes, bomo jutri vsi boljši. In to je tudi končni namen – nihče noče biti slabši. Zato dajmo to narediti skupaj.
Bi želeli še kaj dodati?
Seveda – pozdravljam Radmilo in njene sodelavke ter bend: Enosa Kuglerja, Tomaža Pačnika, Petra Jana in Klemna Kotarja, ki so mi neznansko hvaležni, da nimam decembrskih koncertov, saj to pomeni, da lahko neovirano »tezgarijo« naokrog.
