Tako je bilo tudi z oddajo nonSTOP. Najprej ideja, potem neskončne priprave, prepričevanja, dogovori, začetni zagon, malce negotovosti, ki pa jo je hitro pregnal odziv gledalcev. Oddaja je rasla, dobivala moč, publiko, pomen. In potem – premiki v zakulisju, kot radi rečemo. Prijazni namigi, da mogoče je treba kaj obrniti ... In tako se je moja vloga spremenila. Sedenje na kavču in občasno tu in tam tudi nerodno vodenje oddaje, sem zamenjala za urejanje, organizacijo, snovanje.
In prav v tem obratu me je življenje presenetilo z nečim (nekom), čemur (komur) lahko rečem samo: darilo. Boštjan Klun. Ne le pred leti zelo dobro poznani in priljubljeni obraz s TV-ekranov, ampak prisotnost, ki takoj napolni prostor. Ne išče pozornosti, pa jo vseeno ima. Ne sili v ospredje, a ga hitro postaviš tja, ker preprosto veš, da tja spada. Boštjan je kreativen, rahločuden (v najboljšem pomenu besede), zelo primorski in neskončno srčen. Ko je prvič prišel na uredniški sestanek, je bilo, kot bi končno našli manjkajoči kos sestavljanke. Ni bil »novi voditelj«. Boštjan je eden tistih, ki ne pridejo v ekipo, ampak pridejo med nas. S svojo odprtostjo, s humorjem, z rahločutnostjo, ki jo morda sprva skrije pod značilno primorsko šalo, a jo potem razkrije v polnem sijaju – v pogovorih, v idejah, v načinu, kako vidi svet. Njegova prisotnost je oddajo obogatila. Ne gre le za novega voditelja. Gre za svež veter, ki ne odpihne obstoječega, temveč ga okrepi, poživi. Gre za energijo, ki povezuje in spodbuja. In najlepše pri vsem? Da gledalci to začutijo. Ne potrebuješ razlag, ko je sinergija resnična. Z Boštjanom se ni zgodila le sprememba v ekipi – zgodilo se je prijateljstvo, sodelovanje in neka posebna ustvarjalna energija, kjer si dovoljeno pustimo, da smo iskreni. In to se pozna. V oddaji, v ekipi, med vrsticami, ki jih pišem zdajle.
Iskreno – hvaležna sem. Da me ni več pred kamerami? Danes mi to zveni skoraj smešno kot vprašanje. Saj sem tam. V vsakem kadru, v vsakem pogovoru, v vsakem smehu, ki ga oddaja prinese gledalcem. Pa še to – ne bom lagala, menjava vlog ima tudi čisto praktične prednosti. Zjutraj se mi ni treba sekirati, ali sem dovolj »telegenična«. Ni me več strah, da mi bo svetloba od zgoraj potegnila sence pod oči ali da bom po naključju videti kot »predelana« različica sebe. Da ne govorim o tistih osmih kilogramih, ki ti jih bojda televizija doda … Lahko oblečem majico skupine Motley Crue, lase zavežem v figo, brez umetnih trepalnic, brez korektorja – in ne bo konec sveta. Kamera me ne bo požrla. Ker je sploh ni. In to, priznam, je zelo osvobajajoče.
Če kdaj pomislite, da vas je življenje postavilo na stranski tir – ne pozabite pogledati, kam ste se pravzaprav premaknili in kam vas ta tir pelje ... Morda ste le naredili prostor nečemu čudovitemu. Se gledamo. Se beremo. Se poslušamo. Se povezujemo – in to nonSTOP.
