Oddajo nonSTOP ustvarja uigrana ekipa ustvarjalcev, ki delajo in dihajo skupaj. Voditelj Boštjan Klun, voditeljica in producentka Tanja Divac, urednica oddaje Karmen Špacapan, Luka Klarič, ki skrbi za glasbo, stalni sodelavci, ki so nonSTOP na terenu - Teja Pelko, Alesh Maatko in Ivan Valtl. Izjemna tehnična ekipa in seveda tisti, ki vse to skupaj drži - kreativni in inovativni urednik televizije Sašo Đukić.
Kmalu se vračate na televizijo, a začnimo z obdobjem E+, ko ste prvič postali prepoznavni. Kako se spominjate tistega časa? Kaj je bil največji izziv in kaj največja zmaga takrat?
Res je neverjetno, da se me še danes, po 21 letih, večina spominja prav po E+. To je bil, če odštejem nekaj oglasov in videospotov, moj prvi stik s televizijo. Takrat je Boštjanček pri štiriindvajsetih prvič pogledal skozi zaslone in nikoli ne bom pozabil, da sta si bila izziv in zmaga v resnici enaka. Narediti oddajo tako, da se zaradi mene ne bo zaustavljalo snemanje, da se ne bom osramotil pred gosti, soustvarjalci. Vem, marsikdo bo rekel, da se pretvarjam ali pretiravam, igram žrtev …, ampak toliko stresa kot takrat nisem bil deležen nikoli več.
Medijska hiša mi je dala veliko, izstrelili so me iz anonimnosti, ampak cartali me pa niso. Prišli smo na rob bazena, kjer sem moral skočiti. Spomnim se mnogih voditeljic in voditeljev, urednikov in ne nazadnje Jureta Longyke, ki so mi pomagali z nasveti, ampak v studiu sem bil sam. Mislil sem si, da ga lomim prek vsake mere. Kar bom zdaj povedal, nisem še nikoli. Dobro leto in pol sem se vsak petek tako dvoumno poslovil in zaželel lep vikend, kot da se naslednji ponedeljek ne vidimo več. Na mojo veliko srečo so številni v meni videli kompetence, ki jih sam zagotovo nisem. Enkrat me je zadelo, ko sem hodil po Čopovi. Marsikdo me je prepoznal, koga dregnil, češ, glej, kdo je tam. Kaj sem jaz videl? Glej ga tistega tam, ki je tisti prispevek napovedal napak, se zmotil pri intervjuju in podobno. Nič lepega v resnici. Lepši časi so nastopili pozneje, ko sem si več upal, ko sem kakšno napoved naredil manj formalno, kot smo jih bili na televizijah vajeni, se s kakšno gostjo ali gostom zelo osebno ujel. Veste, bile so tudi želje, da bi koga pripravil do tega, da bi v ihti ali jezi zapustil studio. Seveda tega nisem naredil, in če moram izpostaviti nekaj zmagovalnega, je bila to zagotovo ena. Druga je sledila kmalu po ukinitvi oddaje, ko so me povabili voditi Polnočni klub. To je bilo največje priznanje za dotedanje delo, prva replika na telefonski pogovor pa prav nič prijazna grožnja s kletvicami in sodnimi postopki, če me kdo v etru radia vleče za nos. No, čez uro sem bil iz Izole na Kolodvorski.
Je E+ torej še vedno neka prelomna točka ali bolj nostalgičen spomin?
Oboje, a vsekakor raje prelomna točka kot spomin. Veste, delati vsaki dan dve uri oddaje je vojna – z živci, tehniko, časom, samim s seboj. Če se nič ne zalomi, smo nasmejani, a vedeti moramo, da govorimo o televiziji izpred 20 let, ki je bila tehnološko sicer zelo napredna, ampak sposobna narediti manj kot danes mobilni telefon. Sesuvanje računalnikov, prepiri, čakanje … bilo je naporno, ob pomanjkanju izkušenj začetnika, kot sem bil jaz, pa ja, prelomno.
Videli smo vas tudi na drugi televiziji – na Planet TV, če se ne motim. Tam ste vodili drugačen format.
Res je, na Planet TV sva z Žigo Gombačem delala kviz, sem pa pred tem vodil Polnočni klub – mislim, da sem še vedno najmlajši voditelj, a velika želja voditi v živo je morala počakati do leta 2013! Na Prvem programu sem vsak četrtek popoldan imel oddajo, ki je nosila del imena po meni! Noro, Dobra ura z Boštjanom. Za konec sem se preizkusil na TV Ljubljana, a tehnologija še ni dohajala naših želja, zato smo se raje prijateljsko razšli.
Poleg televizije ste se ukvarjali tudi z drugimi projekti. Kaj vse ste počeli?
Skoraj vso vidno kariero sem bil radijski voditelj na zasebnih in javnih programih, ob vsem pa sem naredil veliko dogodkov, sejemskih predstavitev, scenarijev, celostnih podob, strategij, rekvizitov, PR-kampanj … Svoje življenje sem povsem podredil komuniciranju in iskanju načinov, kako prenesti sporočilo med poslušalce, gledalce ali – na kratko – naslovnike. Dolgo časa sem verjel, da nisem osredotočen, poslušal sem, da nimam fokusa, kar se me je pogosto dotaknilo. No, po 20 ali več letih takega življenja težko najdem sogovornika, ki ima tako širok krog poznanstev in izvedenih projektov, kot jih imam jaz, ob čemer se lahko vrnem tudi na televizijo – in to ne na katerokoli. Platforma, s katero se vračam, je vesoljska ladja, in četudi delam le oddajo, v neposredni bližini nemoteno tečejo programi, kjer voditelj hkrati pelje televizijski in radijski program ter tako ruši mejo med mediji.
Kako se znajdete v vlogi kreativca – na primer pri strategiji, vsebinski zasnovi, vodenju ekip? Vam daje drugačno vrsto zadovoljstva kot delo na televiziji?
Zadovoljstvo je eno in – kot kreativnost – univerzalno, le manifestira se drugače. Moja naloga je v vsakem procesu zelo jasna in od nabranih znanj odvisna, ali jo bom znal izpeljati v dobro naročnika ali bom zavozil. Seveda smo vsi srečni, ko ni več kaj popravljati. (smeh)
Poleg tega, da se moram ves čas spraševati, kako razpoložljive vire – tehnične zmogljivosti, finance, človeške vire – tako optimirati, da bo končni prejemnik naše oziroma moje sporočilo sprejel, imam pred seboj le še eno pomembno stvar: kaj je v povedanem ali prikazanem takega, da bo pritegnilo vašo pozornost.
Pogosto pozabimo, da za močno prisotnostjo pred kamero stoji ogromno izkušenj in dela drugje – kako bi opisali svojo profesionalno pot, če jo gledate »od zunaj«?
Neki dan me je poklical kolega s faksa in dejal, da ga z nekim nezadovoljstvom lomim, saj sem edini, za katerega ve, da je uresničil svoje študentske želje po točno takem komunikacijskem jedru, kot sem ga takrat soustvarjal. Morda bi moral biti srečen in obstati, ampak mi gre to zelo slabo. Vedno me vleče v kaj novega, mestoma neznanega, včasih se uštejem ali raje rečem, da se naučim česa novega, čeprav nateg zelo boli. Torej sem neki sanjač, ki verjame, da se vse da, poznam številne pasti na poti do cilja, ampak še vedno zaupam. Počasi postajam tudi godrnjač na pragu krize srednjih let, zato koga brez dlake na jeziku kam pošljem, ostajam pa večni učenec, najraje vsaj pol mlajšim od mene.
Vedno sem bil timski človek, kar zagotovo še bolj stopi v ospredje prav na televiziji, kjer si lahko najboljši, najlepši in z najlepšim glasom oplemeniten voditelj, a brez ekipe v temi in brez teksta, če izpostavim le studio.
Kaj vas je prepričalo, da se vrnete na TV-zaslone?
Karmen, hehehe (Špacapan, urednica revije Stop in oddaje nonSTOP, op. p.).
Vedno sem vedel, da še nisem rekel zadnje. Sem pa vmes naredil in delam toliko stvari, da si lahko privoščim malce izbiranja projektov ali platform, ki jih osebno jemljem za prihodnost medijskega prostora. Poleg tega sem ravno prav star, da se mednarodno televizijsko polnoleten spet srečam s starimi znanci in da vrnemo malce tistega pravega razpoloženja na zaslone.
Kako to, da ste sprejeli prav povabilo ustvarjalcev oddaje nonSTOP?
Ker mi omogoča izvedbo prav tistega, kar sem si po tihem želel zadnje obdobje. Spet srečati like, s katerimi smo skoraj začenjali skupaj in, spet, se ponavljam, nonSTOP je zame odlična platforma za rast in razvoj nekega televizijskega Boštjana Kluna.
Ste s kom od ustvarjalcev oddaje nonSTOP že prej sodelovali?
Vsi smo stari znanci, vsi se poznamo že dolgo, pod istimi žarometi pa se bomo praskali po glavi, kaj narediti, da bomo še boljši, prvi.
Kakšno je vzdušje med vami?
Tako dobrodošlico, kot sem jo bil deležen sam, privoščim vsakemu. Poleg tega gre za velikega spoštovanja vredne sodelavke in sodelavce, saj so vsak zase enciklopedija slovenske scene, kulture in družabnih kronik, a njihovi pogledi sežejo še bistveno širše. Komaj čakam, da še bolj pademo v delo.
Vas je kaj presenetilo pri novi televizijski realnosti mladih televizij – Aktual TV in TV Veseljak Golica?
Nestrpno sem čakal, da so se omenjeni programi prižgali, ker me je zelo zanimalo, kako bo napovedano videti. Še kot gledalec sem bil nad videnim navdušen, presenetilo pa me ni, a ploskal sem vsem, ki so projekt realizirali, zdaj smo pa sodelavci. Vau! Ko me je Sašo Đukić peljal na mini ekskurzijo, sem najpogosteje govoril o vesoljski ladji in o tem, kako je vsak detajl premišljen in podrejen voditelju ter njegovemu dobremu počutju pred kamero, kar seveda gledalke in gledalci nagradijo z ogledom oziroma poslušanjem.
Boste kot voditelj oddaje sodelovali tudi pri izbiri gostov?
Zelo si želim srečati koga od meni ljubih gostov in veseli me, da ima ekipa posluh za to. Prav tako vsi vedo, da nimam odklonilnega odnosa do nikogar. Četudi zamere obstajajo, smo profesionalni in za gledalke ter gledalce iz gosta izvlečemo najboljše v zanj najbolj prijetnem okolju.
Kaj je za vas osebno največji izziv ob vrnitvi – spet ujeti ritem snemanj, stari adrenalin pred »rdečo lučko« ali morda povsem nekaj drugega?
Verjeti, da se res vse to dogaja. (smeh) Seveda čutim veliko odgovornost, podobno kot pred 21 leti. Bodo moje ideje zaživele, bodo sprejete med občinstvom, bo steklo, bo kemija?
Oddaja nonSTOP nosi precej zgovorno ime. Kaj lahko gledalci pričakujejo – kakšni bodo dinamika, tempo, vsebina? Se bo z vašim prihodom kaj spremenilo?
Vsak od nas je unikaten in vsak od nas je nekomu najljubši. Vedno sem si želel delati čim bolj dinamične oddaje, ki so videti tako, kot bi se stari prijatelji pogovarjali ob mizi v priljubljenem lokalu. Rad imam zelo sproščene, morda malo provokativne debate, videti odzive gostov in upati, da jih zaznajo tudi na drugi strani zaslona. Včasih smo temu rekli, da imam rad italijansko televizijo. Meni bi bilo čisto simpatično, če bi voditelj kdaj nepričakovano vstal, malce pretiraval z grimasami, se znašel sam v zadregi, ob vrnjenem vprašanju … in del takega sebe bi rad vnesel v nonSTOP.
Imate občutek, da oddaja nonSTOP predstavlja neki nov začetek ali bolj naravno nadaljevanje vaše poti?
V isto reko ne stopiš dvakrat, zato je nonSTOP prej nov začetek kot naravno nadaljevanje. Bi pa rekel, da se vračam na znan teren, z ekipo poznavalcev, ki so mi vedno na voljo za pogovor in nasvete, le da nekoliko starejši in morda piko samozavestnejši.
Televizija se je na splošno v tem času precej spremenila … Kaj vas je najbolj presenetilo?
Se je res? Če odmislimo grafike, ki špricajo barve na vse strani, dinamične napise in slike, se mi zdi, da še vedno ene glave govorijo v škatli, gledalke in gledalci pa sedijo ter spremljajo program. Res pa je, da se morajo te glave zelo potruditi za pozornost, saj je že klik stran od njih na voljo spletna pretočna realnost, ki je pred 20 leti še ni bilo.
Res je, danes živimo v dobi Netflixa, YouTuba in TikToka – klasična televizija pa izgublja primat. Zakaj mislite, da se je to zgodilo, in ali lahko televizijci kaj naredijo, da se bo trend obrnil?
Ljudje ne maramo lika profesorja, ki nam soli pamet, kaj moramo, zato klasične vsebine izgubljajo poslušalce in gledalce, a vseeno imamo radi človeško toplino. Na prenesemo, da nam nekdo ukazuje, ve, kaj je za nas dobro, in ne dovoli ugovarjanja. Ne pozabite, ko se je pojavil iTunes, smo napovedovali ugašanje radiev, a so še kar tu. Le zakaj neki? Ker imamo radi voditelje, iščemo bližino, življenje. Zame je bila prihodnost televizije v radiu. Televizijske oddaje bi morali voditi kot radijske – in glej ga, zlomka, mi to v našem medijskem prostoru imamo. Prihodnost televizije je radiovizija.
Se je televizija prepočasi odzvala na spremembe v navadah gledalcev?
Seveda je prepočasna! Ampak dokler se edini prostor, ki bi moral služiti razvoju medijske kulture, predvsem brani pred (finančnim) propadom in političnimi poskusi osvajanja, preprosto ni resursov, da bi bili razvoju priča, dokler me ni zadela radiovizija Media24. Poleg tega menim, da so časi enosmerne komunikacije generalno mimo.
Kaj bi televizija morala ponuditi, da bi spet postala prva izbira?
Imamo vrste programa, kjer se v osnovah ne bo spremenilo nič, razen načina vodenja in še večje interaktivnosti. Informativni program je že en tak segment. Tam sedim in poslušam, a pravi izziv je razvedrilo in tu se spet vračam k radiu oziroma radioviziji. Sam sem si vedno želel več pristnih klicev poslušalcev, prenos občutka iz studia med gledalce in gledalke, imeti en osrednji izredno simpatičen lik, ki ustvarja program in ki mu lahko gledamo pod prste, ki se kdaj posrečeno zmoti, ki je tako živ kot jaz na drugi strani.
Splošna percepcija je, da je televizija zastarel medij … tako kot tiskani mediji. Kaj menite o tem?
Ko je prišel radio, smo prekrižali tisk, ob prihodu televizije in videa pa smo celo peli, da je ta ubil radijske zvezde, a so še kar vsi tu, ne? Mediji, časi in navade se spreminjajo, s prihodom novega stari avtomatsko ne odmrejo. Morda je najvišjo ceno modernizacije plačal tisk, a ljudje niso nehali brati. Šli so na splet, kljub temu pa je kakovostno revijo lepo vzeti v roke. S kakovostjo papirja lahko vplivamo na dojemanje zapisanega, živost barv in debelina nanosa črnila zaznamujeta naše čute in prav zato, ker nismo vedno zadovoljni le z instant rešitvijo ali tovrstnim konzumiranjem, bo še vedno dovolj prostora za vse, ki se bodo znali prilagoditi.
Kje vidite prihodnost oddaj, kot je nonSTOP? Se lahko takšen format postavi ob bok digitalnim vsebinam in ostane relevanten?
Dokler ne gremo v živo, niso gledalci še bolj interaktivno z nami in voditelji ne vodijo v stojah, je nonSTOP pomemben del nečesa, kar sam dojemam kot nekakšen 360-stopinjski krog medijev okoli mene. Televizijska oddaja je le drobec v mozaiku vsebin, ki so na voljo na vseh digitalnih platformah (TikTok, Facebook, Instagram, YouTube), kmalu prihaja radijska postaja radio Stop, seveda pa je srčika vsega revija Stop. Torej prednost oddaje nonSTOP je, da je razvejana dejansko povsod – od papirja, etra do digitala …
Ker ste Primorec, ste od nekdaj imeli dostop tudi do italijanskih programov – je italijanska televizija pripomogla k oblikovanju vašega stila vodenja?
Da, zagotovo in še več tega bi rad vnesel ob tokratni vrnitvi.
Kaj po vašem mnenju italijanska televizija še danes dela bolje kot slovenska in kje imamo mi prednost?
Včasih smo imeli velikansko prednost in znanje pri prenosu smučarskih skokov in poletih, kolikor zdaj slišim, pa ta prednost počasi kopni, ker ni sredstev za zamenjavo dotrajane opreme.
Italijane sem vedno oboževal zaradi njihove sproščenosti in sposobnosti, da so isti voditelji znali biti prvi trenutek pravi komedijanti, drugi hip resni in potem spet polni humorja, seveda odvisno od scenarija. Vedno so se šalili na svoj račun, včasih med sabo, tudi tako, da bi se kdo naš počutil užaljenega, točka pa bi bila tako slabo odigrana, da zamenjaš postajo. Bilo pa bi krivično ne povedati, da smo tudi v slovenski produkciji videli oddaje, ki so bile presežne, verjetno pa tudi presežno drage in zato ukinjene.
Kaj bi »uvozili« iz Italije, če bi lahko …
Vsekakor sposobnost norčevanja iz sebe, humor in lahkotnost vodenja.
Kako skrbite za kondicijo in ravnovesje – fizično in mentalno?
Zadnje čase sem spet veliko na kolesih, vozim po hribih in cestah, od lanskega zloma kolka pa sem pogosteje v savni. Oboje mi pomaga čistiti misli, ostati pozitiven in predvsem bolj fit. Ker v fitnesu predvsem najdem obiskovalke in žal ne zanimanja za telovadbo, sta kolesi edina redna aktivnost. Upam, da mi bom letos spet uspelo prevoziti diagonalo od Maribora do morja in da ne bom spet zahakljal kakšnega roba ceste ali pokrova motorja.
Kaj pa vas zares sprošča? So to koncerti, knjige, kuhanje, narava, kaj drugega?
Zadnje čase me je življenje prisililo k počitku. Prvič sem obležal, nikoli pred tem si nisem dovolil zares počivati. Včasih, ko moram napisati, kaj vse sem počel, ugotovim, da sem živel zelo pestro, a obenem intenzivno, morda celo tako, da sem prinesel notri še eno ali dve karieri, zato je bil tak premor nujen. Žal mi je, da sem spregledal vsa opozorila in so me ustavili šele vijaki, ampak tak sem. Danes se tako zalotim, da sedim ob morju in razpoloženju prilagodim glasbo, ob čemer si želim, da bi tako rutino znal vzdrževati še naprej. Rad uživam v hrani, najdem k njej pravo vino in ostajam obupen nebralec.
Glasba pogosto definira obdobja našega življenja – kakšna je bila z vami v pomembnih trenutkih življenja?
Joj, kako stereotipno bom odgovoril, a najpogosteje Pink Floyd, pri katerih lahko nizam naslove celih albumov, saj skladbe same ne zaživijo tako dobro. Za marsikoga je moj izbor črn in temačen, ampak jaz v besedilih Nicka Cava, Marilyna Mansona, Depeche Mode in številnih drugih najdem veliko razlogov za optimizem. Zadnje čase si spet nabijam Laibache, med vso odlično slovensko glasbo pa zelo visoko uvrščam Res Nullius.
Ali boste katerega od teh glasbenikov gostili tudi na nonSTOP kavču?
Od »naših« nisem nikoli imel priložnosti gostiti Tomija Megliča in Magnifica, kar si želim spremeniti, če bi se Res Nullius odločili še za kakšen koncert, pa bi bilo to res izjemno, ob čemer bi se raztrgal, da bi jih dobili v studio.
