»Ali ste se kdaj vprašali, kje se konča era umetnih, vsiljenih občutkov in zlaganih doživetij? Včasih je odgovor na to vprašanje zelo preprost – našel me je med premiero filma Zadnji dnevi z ekranizacijo preprostih razpoloženj, kot so bili partizanova žalost, groza in obup. Ne vem, ali so to še zadnji prizori, ki nas pretresajo, vsekakor pa se nihče ni mogel pretvarjati, da se ga je našteto dotaknilo le navidezno,« je o filmu Zadnji dnevi povedal naš novi voditelj oddaje nonSTOP Boštjan Klun.
Točno to. Film Zadnji dnevi režiserja Dejana Baboska ni film, ki bi se ga »gledalo«. Je film, ki udari. Ki te ujame sredi sodobne otopelosti, odlepi od telefonov, zmehča cinizem in tiho zavpije: »Poglej. Čuti. Ne pozabi.«
Nekaj trenutkov pred začetkom – nostalgija. Ne tista pocukrana iz reklam, ampak tista prava. Ko na oder stopi gospod Marjan Križman, predsednik ZZB NOB, z govorom, ki ni bil ne dolg ne patetičen, ampak – lep. Spomin. Opozorilo. Tiha dostojanstvenost človeka, ki ve, kaj govori. In koliko let že nisem slišala takih govorov.
Potem film … In … udarec. Že v prvih minutah – kot klofuta. Jeza. Tišina v dvorani, ki ni bila tišina zdolgočasenih gledalcev, ampak zadrževan dih ljudi, ki so čutili. Ko so se luči znova prižgale, ni bilo mask. Nič ni bilo »za hec«. Nobenega pokroviteljskega ploskanja. Samo oči, polne vsega, česar film ne more skriti za scenarijem: resnico. To se je dogajalo. In to se še dogaja. Mogoče ne v naših gozdovih, v naših domovih, a v naši zgodovini, naši bližini, našem času.
In ob vsem tem – razmislek. Jaz sem molčala. Druženje po filmu? Ne. Stala sem ob robu, gledala ljudi, kako vsak po svoje nosi, kar je videl. Meni se je zdelo najbolj pošteno – biti tiho. Oditi. Priti domov. In tam, v miru, brez bomb, brez strelov, brez strahu, sem se zavedela privilegija: da sem lahko mirna, ker je moj sin na varnem.
Naj zaključim z lahkotnejšo temo ... Prikolico. Na srečo je zima ni načela, vse je ostalo suho in celo. Ampak, iskreno, kar malo me je skrbelo, kako bo šlo. Kjerkoli moraš kaj zmontirati, vedno obstaja nevarnost, da boš nekaj narobe zataknil, nekaj pozabil ali zlomil. Jaz in palice za predšotor ne gremo skupaj, nikakor. Res nimam talenta. A ko sem prispela v sončno Savudrijo, sem ugotovila, da nisem sama. Luka in Simon sta brez besed zavihala rokave in postavila predšotor in tendo. Tjaša in Dragica sta urejali manjše stvari, prenašali, nameščali, popravljali. Delali smo kot mala improvizirana brigada. Vse je šlo hitro, učinkovito in predvsem skupaj. In to je bistvo življenja v kampu - tovarištvo. Prava, stara beseda, ki danes skoraj zveni patetično. Pa ni. Vsaj ne tam, med prikolicami … Ko je bilo vse postavljeno, smo skupaj pripravili in pojedli večerjo. Enostavna večerja – naredila sem svoj znani čili. Tovarištvo v najlepšem pomenu besede pomeni prijateljstvo, solidarnost, spoštovanje. Pomeni, da si tam za druge, brez neke 'računice'. In prav to v kampu najdem vsakič znova. Pa ne le tam tudi doma, pri svojih najbližjih. In za vse to sem hvaležna Najbolj pa za to, da lahko vse to živim v miru. V svobodni deželi. Brez strahu pred bombami. Brez grozot, o katerih govori film Zadnji dnevi. Če ga še niste videli, si vzemite čas. Spomni nas, zakaj je mir največje darilo. In zakaj se za nekaj, kar imamo za samoumevno, vsak dan znova splača biti hvaležen.
