Množične podpore in strinjanja ni bilo. Še več, zgodovina poroča o strašanskem uporu. Z argumenti, da je ženska manj intelektualno opremljena za reševanje večjih izzivov, nesposobna za vodenje, skratka ustvarjena zgolj za materinstvo ..., so možje hiteli prepričevati javnost o »naravnem ustroju stvari«.  

Gibanja so vztrajala, razprava je dolga leta tekla po krožkih, okroglih mizah, pobudah politikom, časopisnih člankih, a brez večjih uspehov. Predstavljajte si žrtev, predanost in trud aktivistk, na koncu pa razočaranje, ko so stvari ostale pri besedah, obljubah in fototerminih. Enakopravnost, udeležba na volitvah, enako plačilo, porodniški dopust in druge pravice, ki so nam danes samoumevne, so obtičali na seznamu fantazij. Tudi če so se delu družbe zdele pobude smiselne in jih je zlikan del odločevalcev politično korektno podpiral, v resničnosti ni bilo skoka iz statusa quo. Po desetletjih naporov je, logično, ženskim gibanjem, aktivistkam, sindikatom in njihovim podpornikom ostalo le to, da so odločno stopili na ulice, pokazali svojo številčnost, moč, glasnost in držo ter zahtevali premike! Enakopravnost torej. 

Skratka, treba je bilo na ulico, v govore, na transparente, razbiti nekaj stekel, da je skupnost stopila v sorazmerno novo, vključujočo smer. 

Ampak, pazi! Navkljub premikom, ki so sledili, so se tudi takrat našli bolj »umirjeni« premišljevalci družbe, ki so se načeloma strinjali s klicem po enakopravnosti, a jih je motilo nasilje ulice. Motila jih je vidnost aktivistk. 

»Vse lepo in prav,« so razložili svoje stališče, »vendar zakaj se morajo tako glasno kazati v javnosti?«

Danes vsak pozna odgovor, zakaj, in vsakdo jim je hvaležen: za pravico do odločanja o svojem telesu, plačan porodniški dopust, sodelovanje v načrtovanju družine, socialno varnost in tako naprej.

Za finale razmisleka prevrtim čas na pretekli teden, na klepet z znanko o prihajajoči Paradi ponosa. »Vse lepo in prav,« je razložila svoje stališče, »vendar – zakaj se morajo tako glasno kazati v javnosti?«