In ne, ne za to, da bi pozabila ali zamudila. Preprosto – nisem mogla. Svet je trenutno na točki, ko si bolj kot popolnoma odštekanih oblek in bombastičnega spektakla želi nečesa drugega. Sočutja. Tišine. Resnice.
Zavedam se, da bo kdo pripomnil, da bi si kot urednica te revije Evrovizijo morala ogledati že po službeni dolžnosti. A letos sem spet raje zaupala sodelavcu Aleshu Maatku, ki se je odpravil v Basel – na tisti šov, ki mu sama zdaj brez olepševanja rečem kar cirkus. Vem, mnogim to veliko pomeni. Marsikdo v tem spektaklu še vedno vidi povezovanje, tradicijo, zabavo. Jaz pa sem letos videla le hinavščino, ki naj bi zakrila resničnost, a je postala njen groteskni odsev. Morda sem postala preobčutljiva. Morda pa sem preprosto nehala verjeti v blef.
V teh mesecih sem prevečkrat obstala ob prizorih trpljenja, da bi lahko vzhičeno ploskala šovu, ki si zatiska oči. Prevečkrat sem videla, kako postajamo imuni. Kako zlahka preklopimo kanal. Kako hitro preskočimo objavo. Kako redko si priznamo, da nas vse to – vojne, genocidi, lakota, nasilje – zadeva. Da ne živimo v vzporednih svetovih. Da ni le »tam daleč«.
Prejšnji teden sem s Tejo Pelko obiskala nekaj dogodkov. Med njimi tudi predstavitev albuma Petra Lovšina. Po uradnem delu sva zbrali nekaj izjav – in njegove besede so me pretresle. Zadel me je s preprosto iskrenostjo. Dejal je: »Dogajajo se stvari, za katere si nisem predstavljal, da se bodo. Ti genocidi, nesmiselne vojne … Vladajo nam elite, ki jim za nič ni mar, samo za svoje bogatenje.«
Lovšin že od nekdaj ne prodaja iluzij. Jasno je povedal, da ne verjame v kapital, ki se samooplaja. Jasno je povedal, da verjame v ljudi – v dobro voljo, človečnost, preprosto solidarnost. In ko sem ga poslušala, sem vedela, da nisem sama. Da nas je več, ki se sprašujemo, kam smo zabredli. Ki ne verjamemo več vsakemu odru, ki nam ga ponuja svet.
Zato letos nisem gledala Evrovizije. In nisem čutila, da karkoli zamujam. Vse tri večere sem raje preživela z ljudmi, ki so mi blizu – z ljudmi, ki razmišljajo podobno kot jaz. Morda je to tudi znak, da sem končno snela rožnata očala, skozi katera sem predolgo gledala na svet.
