Klemnova predskupina je bila beograjska zasedba Bad Copy, ki je zame nekaj specialnega. Navdušeno jih spremljam že leta – preposlušala sem vse njihove plošče in se fokusirala predvsem na ustvarjanje enega od njih, ki deluje tudi kot solo izvajalec.

Ja, čeprav sem že v letih, imam še vedno zelo rada glasbo. In ne tiste umirjene, ki jo vrtijo v »fensi« restavracijah med dragimi večerjami ali na predstavitvah novih kozmetičnih linij. Meni je od nekdaj všeč glasba z jajci. In priznam, tu in tam se počutim malo prestaro za takšno navdušenje, ki še vedno živi v meni. Ne vem, zakaj je tako. Na fantastičnem Klemnovem spektaklu sem tako dočakala tudi nastop enega izmed članov skupine Bad Copy. Zgoraj omenjeni Wikluh Sky (Đorđe Miljenović) je potrdil tisto, kar sem upala. Izjemen vokal, neverjetna odrska prezenca. Bila sem popolnoma očarana in spet sem se počutila kot najstnica, ki uživa na koncertu. Potem sem se ozrla naokoli in ugotovila, da dejansko nisem najstarejša na prizorišču. Bilo je še nekaj mojih vrstnikov in verjetno tudi kak starejši obiskovalec. Nasmejala sem se sama sebi. In vem, da se ne bi počutila tako sproščeno, če pred koncertom ne bi spoznala ekipe žensk z Obale. Divje oblečene lepotice, nekoliko starejše od mene, so me takoj pritegnile, ko sem jih opazila v zaodrju. Eno izmed njih smo povabili pred mikrofon in v hipu mi je zasukala večer v povsem pozitivno smer. Moji stalni pomisleki, da sem že dovolj ali celo prestara, da se obnašam tako, kot se, da sem prestara za tak mejkap in za svoja oblačila, so se v trenutku razblinili. Divje rdečelasa Morena je bila oblečena v oblačila, ki sem jih oboževala v mladosti. Resda bolj na drugih, ker sem sama vedno bolj bežala v darkerski stil. Morena je povedala, da s svojo ekipo prijateljic, ki so si nadele ime Oldtajmerke in jih lahko najdemo tudi na družbenih omrežjih, razbijajo raznorazne stereotipe. Zakaj se ženske ne bi smele oblačiti tako, kot si želimo? Zakaj ne bi smele početi določenih stvari samo zato, ker nismo več mladenke? Zakaj nam sploh postavljajo te meje? In zakaj si jih včasih postavimo kar same? Punca me je povsem navdušila. Vlila mi je velik odmerek pozitivne energije in zaradi nje sem še bolj uživala v koncertu, ki me je tako ali tako navdušil.
In veste, kaj. Odločila sem se, da bom obiskala še naslednjega. Četudi ne bom našla nikogar, ki bi šel z menoj, bom šla pa sama … In kaj potem?! Glasba mi je izjemno blizu in tudi sama se moram otresti občutka, da sem prestara za določene stvari. Res je, da ne zdržim več do jutranjih ur, ampak življenje je vseeno prekratko, da bi se omejevali. In ja, čas je spolzel mimo tudi meni. Tu in tam padem v nostalgično slabo voljo, ki je najbrž povezana predvsem z mojimi leti. Ampak vseeno. Še sem tu. Živim dan za dnem. In tudi če sem sama že oldtajmerka, mislim, da je treba življenje živeti na polno, zajemati ga z veliko žlico in ga prepletati z ljubeznijo. Nikoli nismo prestari za to … In kmalu boWikluh Sky spet v Ljubljani in jaz pa bom najbrž spet kar sama "zabluzila" na en tak prijeten bluz večer ... Ker dejansko, koga briga, kaj jaz počnem?