Tokrat je drugače. Sivo nebo, megla, droben dež. A me ne moti. Danes je bil poseben dan. Na zadnjo pot smo pospremili očeta moje dobre in srčne prijateljice. Na slovo sem šla sama. S svojim avtom, brez sodelavk, znancev – brez tiste običajne druščine, ki na poti tja klepeta o vsem mogočem, na poti nazaj pa debatira o »stanju v službi«. Sama sem se povzpela do pokopališča. Deževalo je.
Slovo od človeka, ki ga sicer nisem dobro poznala, je bilo žalostno, ampak prežeto z iskrenimi čustvi in spomini na očitno zelo lepega človeka. Dotaknila se me je glasba, dotaknile so se me besede tistih, ki so ga spremljali do konca. Ko se je pogreb končal, sem v tistem nenavadnem miru odprla dežnik in se spet popolnoma sama odpravila proti avtu. Večina je parkirala čisto ob pokopališču, jaz pa sem si izbrala bolj oddaljen prostor. Hodila sem pod visokimi drevesi in opazovala meglo, ki se je skrivala med njimi, težko nebo, ki je počasi spuščalo vodo na zemljo. Bila sem brez telefona. Za trenutek me je zmotila misel, da bi lahko naredila prelepo fotografijo. A takoj zatem še ena misel: kako lepo je biti sam in hoditi po tej žalostni poti, ki spremlja človeka do zadnjega počitka. Kako lepo je imeti prostor za razmišljanje. In bil je eden prvih trenutkov po mesecih, ko sem bila popolnoma mirna. Brez naglice, brez notranjega pritiska, da moram nekaj takoj objaviti, poslati, napisati, nekoga poklicati, opomniti. Čutila sem čisti mir. Nasmehnila sem se sama sebi. Po navadi sem precej bojazljiva, tokrat pa me ni nič premaknilo. Počasi sem prišla do avta in se prijazno nasmehnila naključnim mimoidočim. Sedla sem vanj in tam obstala nekaj minut. Kako zanimiv občutek, sem pomislila. Tega nisem čutila že dolgo.
Bila sem povabljena tudi na sedmino. Sorodniki in prijatelji so se spominjali pokojnika. Na njihovih obrazih sem videla nekaj, kar bi si tudi sama želela nekega dne pustiti za seboj. Imeli so ga res radi. Mislim, da bi mu bilo všeč videti, kako so se njegovi bližnji povezali. Bilo je prijetno. Pomirjujoče. In potem sem med mnogimi ljudmi, ki sem jih prvič videla, zagledala znan obraz. Obraz iz preteklosti. Eno od mojih sošolk iz osnovne šole. Ona me najprej ni prepoznala, jaz pa njo takoj. Videli se nisva skoraj 40 let, pa sva začeli govoriti, kot bi minil en sam dan. »In, je kaj novega?« me je vprašala … Tako se je zgodilo, da je slovo od velikega človeka spet povezalo ljudi.
Prevečkrat sem v svojih uvodnikih že zapisala, da nas v tem novem času naprej žene neizprosen tempo, ki je povezan s službami, statusom, denarjem. Včasih se zdi, kot da gre zgolj za preživetje v družbi volkov. Zadnji tedni so bili zame polni nervoze, ki izvira prav iz vsega tega. Izmučila me je. Kot da nikoli ne pridem do cilja, samo rinem naprej, naprej in naprej. Počutim se, kot da se prebijam skozi divje vejevje v džungli. Tu in tam name preži kak sovražnik, za katerega se bojim, da me bo pokončal. In iz dneva v dan sem bolj napeta ter prestrašena. Vse do tega trenutka. Današnji dan me je resetiral. Opomnil me je, da smo tu samo enkrat. Da življenje ni en sam tek za dobrinami. Da to, kar res šteje, niso dosežki, kljukice, seznami in lov na občutek, da smo dovolj. Življenje je ljubezen do tistih, ki so nam blizu. Do tistih, ki jih naključno srečamo. Do planeta, na katerem živimo. In predvsem do nas samih. Tega ne smemo nikoli pozabiti.