In seveda me takoj spomni na očeta. Zadnja leta svojega življenja je izdeloval bakren nakit in vsak kos je imel zarezan znak neskončnosti. To je bil njegov zaščitni znak, mogoče tudi njegova tiha filozofija. Zato ni čudno, da je prva asociacija ob prižigu prazničnih lučk vedno on in z njim tudi vsi tisti otroški občutki, ko je bil december še čarovnija. Res je, takrat se lučke niso prižigale že novembra. Toda mi, ki smo živeli ob goriški meji, smo imeli svoj glavni dogodek: Andrejev sejem ali »karočke«, kot smo domačini vedno rekli. To je bil praznik. Spomnim se tistega časa, ko si z nekaj kovanci lahko marsikaj doživel. Nona Carmen mi je pogosto dala nekaj kovancev po 500 lir in jaz sem odhitela v Gorico, prepričana, da imam dovolj za »celo popoldne zabave«. Pa sem res imela. Najbolj sem se veselila hiše strahov. Zdaj pa se mi zdi, da je ista že petdeset let. Morda je to res ali pa se samo moji otroški vtisi niso nikoli zares posodobili, na novo naložili? Vedno točno vem, kdaj bo skočila tista stara lutka in kdaj me bo oplazila umetna pajkova mreža. Pa vseeno grem. Takrat ni bilo prižiga luči, je bil pa Andrejev sejem in to je bilo dovolj. Zame je ta sejem nekaj, kar imam v spominu bolj jasno kot marsikatero življenjsko lekcijo. Žal. To bom morala spremeniti, res. No, letos ga nisem obiskala. Čeprav je bil baje eden boljših do zdaj, združil obe Gorici in ustvaril lep občutek skupnosti. Ampak meni je zmanjkalo časa, pa tudi malo volje. Čez vikend se prebijati po primorski avtocesti, loviti izvoz Razdrto in potem še drgetati v gneči … Preprosto nisem imela energije. Raje sem izbrala »umirjen« večer, brez posebnega načrta. Z nečakinjo sva se sprehodili do stojnic pod ulico, potem pa nadaljevali proti Trnovemu. Nisem vedela, kako se bo razvil večer, niti nisem imela pričakovanj. In potem se je zgodilo tisto, kar se po navadi zgodi, ko greš »samo malo ven«: pristali sva na koncertu, ki je presegel pričakovanja. Riki je postal Dylan, dobesedno. Ob njem pa skupina vrhunskih glasbenikov, ki so igrali tako lahkotno in uigrano, kot da skupaj ustvarjajo že pol stoletja … Zvenelo je čisto, preprosto in izjemno. Nekaj lepega, kar se v Ljubljani dogaja v zadnjih letih, so lokali, ki ponujajo glasbo v živo … Po navadi sploh ne veš, koga boš slišal in videl igrati. Velikokrat se zgodi, da se znajdeš na koncertu nekoga, ki sicer igra na velikih odrih in ki mu je pač ta domači občutek, ki ga doživiš predvsem v manjšem lokalu, najbrž všeč … Sicer tega ne bi počel. No, skratka, bil je večer brez planov, ki pa me je na koncu sicer stal nekaj spanca in nekaj naslednjega dne, ampak bil je vreden. December je pač tak – vedno malo čez rob, ampak tudi poln tistih trenutkov, ki jih ne načrtuješ, a si jih zapomniš.