Medtem ko sem iskala sončne žarke in se izogibala hladni senci, so se mi misli vztrajno vračale na eno: pogrešam Gorico. Novo Gorico. In tudi tisto čez mejo.

Ravno ta konec tedna sta mesti dihali kot eno. Giro d'Italia je preplavil ulice, kolesarska karavana je povezala obe strani meje. Zdelo se je, kot da bi se vsa Slovenija in del Italije preselila v Novo Gorico in Gorico. Veselje, evforija, čista energija. Čeprav sem bila daleč, sem na posnetkih čutila tisti utrip. Šport je izbrisal mejo, glasba pa je zvečer dodala piko na i. Na slovenski strani je nastopila italijanska skupina The Kolors, izjemno priljubljena med sosedi in tudi dobro znana vsem, ki spremljamo Sanremo. Ljudje so prepevali skupaj, Slovenci in Italijani, pomešani, povezani. Ko sem gledala posnetke, se mi je orosilo oko. Meja, ki je nekoč rezala pokrajino, družine, spomine, zdaj povezuje. Na Trgu Evrope si lahko hkrati na dveh straneh, ne da bi to sploh opazil. Skupni trg, skupno srce.
Tudi v kampu, kjer smo preživljali vikend, so parcele natančno začrtane. Ob moji je parcela Irene in Denisa. A namesto da bi vsak ostal za svojo namišljeno črto, smo naredili nekaj drugega. Na meji med parcelama smo postavili skupni otoček – improvizirano skupno kuhinjo in neke vrste pult za jutranje kave (ki jih skoraj vedno skuha Irena), za večerne prigrizke, za smeh, pogovore, druženje. Ustvarili smo svoj mali Trg Evrope. Mikrokozmos brez meja.
In potem se vprašaš: zakaj je ta ideja tako redka? Zakaj drugje meje še vedno ločujejo, razdvajajo, postajajo izgovor za nasilje, razdejanje, smrt? Zakaj nekje meja pomeni frontno črto, drugje pa točko srečevanja? Pogrešam Gorico. Ne samo kot mesto, ampak kot simbol. Kot opomin, da je mogoče. Da se da. Da lahko črta na zemljevidu postane most, ne zid. In morda bi morali prav vsi, kjerkoli že smo, začeti graditi več takih otočkov, kjer meja ni konec, ampak začetek nečesa lepega.