Odpeljala sem se v Novo Gorico – v mesto, kjer sem odraščala, kjer sem prvič poslušala glasbo na kaseti, kjer sem se prvič zaljubila, kjer so ulice še vedno prepojene z nekimi občutki, ki jih ne moreš povsem opisati, a jih nikoli ne pozabiš. Razlog za obisk? Moja teta Mariza je praznovala 90 let. In kako dobro se drži! Še vedno jo vodi ista radovednost, ki jo je imela že kot deklica – tista notranja energija, zaradi katere človek ostane mlad tudi, ko na torti gori devetdeset svečk. (no, seveda na njeni torti jih ni bilo 90, ker pač torta ni bila dovolj velika).  Z mamo Lidijo sva se odločili, da ji ob tej priložnosti ne podariva nekaj običajnega. Prek bratranca Frankija sva izbrskali nekaj starih fotografij – na njih je teta Mariza še majhna, skupaj s svojima sestrama in mojim očetom. Črno-bele slike, ki ti takoj izvabijo nasmeh in stisnejo srce. Povečali sva jih, jih lepo uokvirili in ji podarili nekaj, česar se ne da kupiti – spomin. In tisti dan se ni le teta Mariza vrnila v čas. Tudi jaz sem naredila svoj mini skok – skozi sprehod po Novi Gorici. Obiskala sem nekaj točk, ki so bile v mojih najstniških letih čisto ključne. Spet sem hodila po tistih ulicah, kjer sem se nekoč sprehajala z dolgimi lasmi, v oprijetih kavbojkah, s črno majico in z mislimi, polnimi glasbe. Iskala sem obraze iz preteklosti, a jih nisem našla – mogoče so se spremenili. Mogoče sem se jaz. Našla pa sem Cocktail bar. Naš center sveta konec 80., začetek 90. let. Tam smo se zbirali rockerji in rockerice. Tja smo nosili kasete – plošče iz Italije, koncertne karte, majice z logotipi najrazličnejših skupin. Delili smo si glasbo, mnenja, simpatije. Takrat sem poleg tujih bendov, kot so Iron Maiden, AC/DC, Saxon in Motley Crüe, prvič slišala tudi Pomarančo. To je bilo to. Trd riff, izjemen vokal, pravi feeling. Mijo Popović je bil že takrat legenda. Njegova kitara, njegovo gibanje na odru, energija – vse je imelo tisto pravo težo. Bil je naš slovenski kitarist z nastopom svetovnega ranga. Zato me je zdaj, ko pišem te vrstice, močno zadela novica, da je Mijo umrl. Legenda, ki je še lani z bendom razprodala Kino Šiška, izdala nov singel Vse pesmi kličejo za njo in imela načrte za nastope v Kranju in Ljubljani, je odšla. Njegove strune so zdaj utihnile – slišimo jih lahko samo še na posnetkih. Končalo se je še eno poglavje. Ena era. Vendar spomini ostajajo. Ostajajo tisti občutki, ki jih imamo, ko stopimo na ulico, kjer smo nekoč čakali na koncert. Ko pogledamo staro fotografijo in se v hipu vrnemo v tisti čas. Ko v avtu po radiu zaslišimo star komad in takoj vemo, kdaj, kje in s kom smo ga prvič slišali.

Za teto Marizo, ki jo še vedno vodi radovednost. Za nas, ki nas je oblikovala glasba. Za Mija, ki je igral, kot da je vsak koncert zadnji. In za vse, ki vemo: spomini in rock’n’roll nikoli ne izginejo.