Glava polna vtisov, srce raztegnjeno čez ves vikend, duša malce obrabljena, pa vseeno hvaležna. In tudi tokrat ni bilo nič drugače. Vikend je bil ... razgiban. Malo tudi naporen. Proti morju sem jo mahnila s prijateljem. Potem pa, kot vedno, pride tista čudna realnost Google Mapsa – rdeče vijugaste črte na zaslonu … in kaj zdaj? Iščemo alternativo seveda: »Greva čez Kras!« In tako je bilo. Brez načrta. Brez urnika. Samo občutek, da bo prav. In je bilo.
Kras je vedno dobra ideja. Cesta te pelje skozi pokrajino, ki nikoli ne skriva svojega značaja – ostra, vetrovna, a obenem gostoljubna, če jo znaš poslušati in če znaš primerno voziti tudi po (pre)ozkih vaških ulicah. Prišla sva do vasi Skopo. Tja ne prideš naključno. Tam vedno nekoga srečaš. Tudi tokrat ni bilo drugače. Čisto običajen dan se je spremenil v nenavadno popoldne – spoznala sva zanimive ljudi, z njimi gledala najbolj napeti del Tour de Francea, se smejala, pogovarjala, se povezala. Takšne stvari se zgodijo redko, če jih iščeš. A pogosto, če jim pustiš, da pridejo do tebe. Spontano.
Naslednji dan je sledil moj kulinarični eksperiment. Prvi brodet. Prava misija. Ves dan sem se ubadala s tem. Skoraj sem obupala, ko sem lovila tiste mikroskopske kosti, ki so se skrivale v koščkih ribjega mesa. Ampak na koncu se je izplačalo. Improvizirana miza – kruh, brodet, vsak krožnik drugačen, ker pač – nimam celega seta. In sosedini prtički (ker to vedno pozabim nabaviti) – Tjaša, hvala ti! Bilo je toplo. Občutek, da je vse točno tam, kjer mora biti. In potem kot vedno – gostje pohvalijo brodet in gredo. Vsak v svoj svet. Ostala sem sama, v tišini in v tišini razmišljam.
Pred tem vikendom sem začela gledati serijo Mo na Netflixu. Gre za Mohameda, potomca palestinskih beguncev, ki živi v Teksasu in se že leta bori za azil in državljanstvo. Hkrati pa se skuša ohraniti pri življenju. Serija je zabavna, ganljiva, prežeta z realnostjo. Ne dela iz žrtve heroja. Pokaže to, kar je: kako je biti izgnan iz svojega doma in poskušati najti novega. Kako je, ko vsak tvoj korak nekdo drug pregleduje, ovira. In tukaj pride resnica, ki jo tako radi pometamo pod preprogo: nihče ne izbere, da bo begunec. To niso zgodbe o izbiri. To so zgodbe o preživetju. Ko sem se vrnila v Ljubljano, sem si ogledala še zadnjo epizodo. Udarila me je v srce, dušo.
No, pravkar – dobesedno zdaj, ko sestavljam te misli – na telefon prileti Breaking news BBC. Zelo kratek tekst. V eni izmed napol uničenih bolnišnic v Gazi je zaradi lakote v zadnjih urah umrlo 21 otrok. In medtem se nadaljujejo zverinski napadi. Ljudje, ki stojijo v vrsti za vodo. Za hrano. Za kapljico upanja. Ti otroci niso številke. To niso samo »žrtve«. To so življenja. To so majhni obrazi, ki jih ne bomo nikoli spoznali, ker so umrli, medtem ko je svet govoril o vremenu in popustih, jaz pa razglabljala o uživanju na Krasu in uspešnem brodetu. Nihče ne bi smel umreti zaradi lakote. Nikjer. Nikoli. Še najmanj otrok. In vem, lažje je klikniti dalje. Lažje je reči: »To je politika.« Ampak ni. To je človečnost. Zato vas, prosim – ne bodite tiho. Če ne moremo pomagati z rokami, pomagajmo s srcem. Da ne bomo rekli, da nismo vedeli. Da ne bomo – kot prevečkrat v zgodovini – stali v tišini, medtem ko bi morali kričati.