Bronasti kipi so se stopili, ptice so eksplodirale v zraku. Ljudje so izpareli, na ruševinah je bilo mogoče videti sence izginulih teles. Vsakdo bi moral enkrat v življenju obiskati Hirošimo. Sprehod skozi center miru je boleč, fotografije so strašne.
Kasaoka san pripoveduje svojo zgodbo. Zgodbo hibakuše, v japonščini osebe, ki je preživela bombni napad. Bila je doma, v hiši, od epicentra oddaljeni dobra dva kilometra. Sama z babico, starša sta zgodaj zjutraj odšla po opravkih v mesto. Bila je gneča, ljudje so se vzpenjali na tramvaje, bili točni. Tudi med vojno, tudi 6. avgusta leta 1945. Ura je odbila osem. Petnajst minut pozneje se je vse spremenilo. Močna svetloba, silovit sunek. Oranžno vijoličasti žarki, sprva topli, prijetni; kot da bi se na stežaj odprla nebesa, se spominja Kakaoka. In nato vroč veter. Hitro se je širil po ravni pokrajini in podiral vse pred seboj. Ljudje so tekli v zaklonišča, se nejeverno spogledovali. Zažigalne bombe so dosegle Hirošimo, so ugibali. Mestu je vojna prizanesla. Ni bilo kot v Tokiu, kjer so ognjeni zublji požirali cele soseske. Goreli so ljudje, gorele so hiše in templji. Hirošima je bila skoraj nepoškodovana, na obronku mesta pomembno oporišče imperialistične vojske, kjer je bilo baziranih kakih 40 tisoč vojakov.
Mesto je bilo idealna tarča za napad, za poskus, za eksplozijo jedrske bombe, prve v zgodovini uporabljene v vojni. Z namenom, da uniči sovražnika. ZDA so Japonsko tako nameravale prisiliti h kapitulaciji. In bi jo, so si edini japonski proučevalci te temne zgodovine. Zakaj so potem le tri dni pozneje nad Nagasakijem odvrgle še eno bombo? Bila je plutonijeva implozijska bomba. Američani so jo poimenovali Debeluh, še močnejša od uranove bombe, ki je uničila Hirošimo.
Sadae Kasaoka je bila stara 12 let, deklica. Ko je zagledala nad seboj gobast oblak, je mislila, da se v nebo dviga dim, da po mestu divja požar. Ko so z neba začele kapljati drobne umazane kapljice, je hitela pobirati belo perilo. Nihče ni vedel, kako nevaren je bil črni dež. Prinesel je olajšanje. Ljudje so bili neznansko žejni, odpirali so usta, da bi ujeli nekaj kapljic sveže vode. Bila je radioaktivna. Tisti v središču mesta so utrpeli hude opekline. Zatočišče so iskali v vodi in mnogi končali v rečnih kanalih. Kasaoka je čakala na svoje starše. Z dvorišča zrla na ulico. Ljudje so se vračali iz mesta, bili so kot črne ponjave, nerazpoznavni. Utrujeno so za seboj vlekli noge. Z rok jim je visela koža. Obraze so imeli črne ali živo rdeče. Do kosti opečene. Zvečer je njen brat na vozu pripeljal človeka, z velikimi očmi. Njegov obraz je bil osmojen, bil je povsem črn. Z rok in nog mu je odpadala koža. Odprte rane. Odpiral je usta, hlastal za zrakom, rotil za vodo. Ni ga prepoznala. Šele z bratovega obraza je razbrala, da je oče. V njegove rane so se kmalu zažrli črvi, vanj so se zaganjale muhe. Njegovo telo je razpadalo. Počasi in boleče, dokler ni čez teden dni omagal. Mame niso nikoli našli.
Dobrih štiri tisoč kilogramov težka bomba Deček, kot so jo poimenovali Američani, je v le nekaj sekundah ubila 80 tisoč ljudi. V naslednjih petih letih jih je zaradi sevanja umrlo dvesto tisoč. To je strašna zgodba, zgodba brez konca. Osemdeset let pozneje je jedrska oboroževalna tekma znova v polnem teku. Skoraj štiri tisoč smrtonosnih konic je naloženih in pripravljenih za izstrel. Atomskih bomb pa toliko, da lahko uničijo ves svet, celotno človeštvo.