Že več kot 40 let prihajam v ta kamp, ki je bil zame vedno nekaj več kot le prostor za dopust. Bil je zatočišče. Kraj, kjer so borovci šepetali zgodbe preteklih poletij, kjer je vsak kamenček ob poti poznal moje najstniške korake. Letos je drugače. Spremembe so udarile na prvo žogo. Ni več malega, prijaznega lokala pri Nebojši, kjer smo se družili zjutraj že ob prvi kavi in pozdravili zvečer ob zadnjem kozarcu. Zaprli so ga. Na drugem koncu kampa že vso sezono potekajo gradbena dela – gradijo velik bazen, okoli njega pa se že »sveti« res zelo, ampak zelo zelena trava. Takšna, ki navadno obroblja vhode v luksuzne hotele.
Kamp, ki je nekoč dihal z morjem, z borovci, z nami, postaja podoben razglednici, le da brez duše. In jaz, ki sem tu odrasla, počasi ugotavljam, da postaja ta kraj nekaj, česar ne prepoznam več. A nekaj vendarle ostaja. Ena stalnica: druženje. Vsak večer sedimo pred drugo prikolico, prestavljamo stole, si delimo večerje, vino in zgodbe. Vsak večer je drugačen, a ta je bil nabit s strahom.
Bilo je po nevihti. Sedeli smo pri meni, na parceli 294. Na mizi je še vedno stal lonec, poln vročega in precej pikantnega golaža, ko smo vsi zaslišali precej razburjene krike … Ob obali se je nekaj dogajalo in ni bilo slišati, da je nekaj veselega, čutila se je panika. In nato je do naše mize pritekel Jure. Star je deset let, s prikupnim otroškim obrazom, ki pa je bil v tistem trenutku zelo resen in zaskrbljen. »Neki fantek se je izgubil!« je dejal. »Pet let ima! Karmen, prosim, posodi mi telefon – moram poklicati mamo in tatu! Moramo ga najti!« Nisem niti utegnila vprašati, kaj več. Že se je pogovarjal z mamo Tjašo in ji sporočil, da gre ekipa v iskalno akcijo. Njegov brat dvojček Tjaš je sedel na kolo, fantje iz okoliških prikolic pa so pritekli iz teme. Akcija je stekla. Otroci so se pognali v iskalno akcijo, kot bi to počeli že stokrat. Medtem je napetost rasla. V klicih iz teme je bilo čutiti paniko. Policija je bila že tam. Nihče ni rekel na glas, kar nas je najbolj žrlo – v mislih smo se vsi bali, da je petletnik zašel v vodo …  In potem je prišlo olajšanje. Našli so ga. Mali Pavel, deček iz Avstrije, je bil prestrašen, a živ. Našli so ga prav naši otroci. Naša ekipa. Jure, Tjaš in njuni prijatelji. Pospremili so ga do recepcije, obvestili policijo in z zrelo odločnostjo zaključili akcijo. Srčno. Brez iskanja pohvale. Seveda smo bili vsi ponosni nanje. Še najbolj oče dvojčkov Luka, ki je tudi pomagal pri iskanju. Ko sem jih gledala tisto noč, kako so se zadihani, a ponosni vrnili k prikolicam, sem čutila, da sem priča nečemu dragocenemu.
Včasih so otroci tudi največji junaki. Ta zgodba ima srečen konec. Pavla so našli. Prestrašen je bil, a srečen, da je spet objel svojo mamico in očeta. Toda moje srce ni povsem mirno. Ker vem, da nekje drugje po svetu, mogoče prav v tem trenutku nekdo kliče ime izgubljenega otroka. A tisti glas, krik, mogoče nikoli ne bo dobil odgovora. Tudi tam so otroci. Tudi tam drugi pogumni otroci iščejo izgubljene, le da tam ne bo srečnega konca. Ker tam je Gaza. Tam otroci ne živijo v Veveričjem gaju, ampak v ruševinah. In ko se mi tukaj veselimo, ko poslušamo otroški smeh, ki se brezskrbno razlega med borovci, ne smemo pozabiti, da nekje drugje otroci nimajo niti varnega kotička, kaj šele možnosti, da bi drug drugega reševali. Ne pozabimo, otroci so povsod otroci.