Tudi tu je vojna pustila svoje neizbrisne sledi. Požgane stavbe ne morejo vzeti veselja svežemu jutru. Sonce se lesketa, morje se iskri. Poletna vročina se še skriva nekje za obzorjem. Pristanek je mehek, policisti na letališču nekoliko manj.
Mrki pogled uradnika mi ne vzame pogumna. Gleda v moj potni list, se muza, vprašanje, ki ga pričakujem. »Ste kdaj bili v Izraelu?« Odgovorim, da v Palestini in povsod drugod. Kar je lahko kjerkoli, ne nazadnje tudi v Izraelu. V bistvu govorim resnico. Uradnik si z različnih kotov ogleduje žig, Taba. Kraj na Sinaju, kjer se stikata Izrael in Egipt. A vseeno posumim, da policist ni pretirano dober geograf, in mu razlagam, da sem bila nekje na meji z Gazo, pravzaprav v Gazi, malce naprej od Rafe. Med jugom in severom Sinaja pravzaprav ni bistvene razlike, še vedno isti polotok. Zagotovim mu, da tam potnih listov ne žigosajo. Ker Palestincev niti ni na meji. V mojem potnem listu torej ni nobenega žiga, ki bi ga moral skrbeti. Čeprav tista Taba postaja iz sekunde v sekundo večja, font 35 se mi zdi. Uradnik jo previdno pogladi s prstom, resnična je. In še enkrat vpraša, res: »Tam nikoli ne žigosajo?« Skomignem z rameni in rečem, da nikoli. In še on skomigne z rameni, zapre potni list in mi ga vrne. Končno sem v Libanonu. Prvo prepreko lahko odkljukam. In naj povem, da je vse res – Egipčani žigosajo, ne Izraelci in ne Palestincev seveda ni na meji. Resnica je večplastna. Kljub temu se mi zdi, da imam visoko vročino in zardele ličnice. Nujno potrebujem kozarec vode.
In to je šele začetek, od tu naprej se pot v neznano vzpenja, tako ali drugače. Zavoji so ostri, voznik se očitno zabava, jaz malo manj. Sendvič z letala se mi je usedel na vrh požiralnika, s čisto odločnostjo ga prisilim, da se vrne v želodec. Končno meja. Zaprta. Na drugi strani Sirija. Tam nekje za hribom. Po 20 urah poti se mi v jutranjem lesku vsakih toliko prikaže kot fatamorgana. Volja, želja je lahko tako močna, da se nam pred očmi pojavljajo stvari, ki jih v bistvu ni. Sprašujem se, ali bi zdaj lahko z mislimi dvignila s pulta tudi tisto kavo. A se vseeno zanesem na roko. Kofein mi očitno nekoliko zbistri možgane. Fatamorgana izgine in prikaže se resničnost. Čisto pravi vojak, iz mesa in krvi odklepa ograjo. Meja je odprta. Dvesto ljudi se zažene v dir, kot da bi delili hrenovke. Gnete se skozi preozka vrata, očitno jih skuša z nekaj odvečnimi kilogrami tolšče razširiti. Železo se ne vda. Nekdo si strga majico, krivi nekoga drugega. Drugemu ni mar, tisti prvi s strgano majico ga sune. Tisti s celo ga mahne nazaj. Dva junaka skušata umiriti strasti. Vojak nekaj maha s puško. In od tu gre res samo še navkreber. In v neznano.
Sirski mejni uradniki, to so možje v trenirkah, športnih majicah, šumečih jaknah. Ne vem, kaj so bili v prejšnjem življenju. Kljub športni opremi vse kaže, da prav veliko niso trenirali. Morda kake druge revolucionarne veščine. In končno sem v Siriji, obljubljeni deželi, ki vabi z velikanskimi panoji Domovina vas je pogrešala, Pridite sem, skupaj bomo gradili Sirijo ... In res je na meji cela vrsta Sircev, s celo paleto tujih potnih listov. Po dolgih letih prihajajo prvič domov, vzhičeni, navdušeni, ne da bi vedeli, da je od države, ki so jo zapustili, ostalo bore malo. In da gre pot od tu po vijugasti cesti zares samo še navkreber, v neznano.