Vse zaradi kosa kruha. Ki vemo, da bo prej ali slej na mizi. Ni se nam treba bati, da bomo šli lačni spat ali vsaj ne dva večera zapored. Vemo, da bomo kmalu znova siti. Za nas je lakota želja po hrani. Za ljudi v Gazi pa pomanjkanje hrane. Kronično pomanjkanje hrane.
Nekateri že leto in več vsak večer hodijo lačni spat. Otroci in odrasli. Zjutraj jih prebudi kruljenje v želodcu. Prebavni sistem se zažene s polno paro – a nima ničesar za prebaviti, saj je želodec prazen. Riž, moka, olje, osnovne dobrine, hrana za preživetje, ostajajo nekje v skladiščih. Žužki se prebujajo v žitnih zrnih in imajo vsak dan piknik. Mastijo se in debelijo. Nekje v Gazi, kjer je prijetno toplo in za nameček še vlažno. Otroci medtem kot živina tečejo k jaslim, prerivajo se, pulijo za lase. Instinkt. Karkoli je tam za ograjo, na dosegu roke in hkrati daleč vstran, je dobro. Ima okus po življenju. Preživetju. Da na poti lahko umrejo, ker so razdeljevalnice hrane v bistvu le še pasti, se ob bolečih krčih v skrčenih želodcih niti ne zavedajo. Instinkt, želja po preživetju je močnejša. In preživi le najhitrejši, najmočnejši, najbolj brezobziren, tisti, ki pusti vse za seboj, da je prvi. Da lahko z žlico zarije v belino riža. Nima vonja ne okusa, napolni želodec.
Že ena sama žlica utiša kruljenje. Tako preprosto je. A v zrnju se kopajo le žužki, otroci o njem le sanjajo. Nehali so tekati, kričati, nič več niso poredni. Čisto pri miru so, s povešenim pogledom, mlahavih rok. Lačni so. Nato oslabeli. Bledi in bolni. Najšibkejši ne vstanejo več, zaspijo. Nehalo jim je kruliti v želodcu. Nehalo je boleti. Medtem so se žužki debelili, se kobacali po zrnju. In nekaj kilometrov stran so se neki drugi otroci prerivali pred zamrzovalnikom in drug čez drugega vpili, katero banjico sladoleda bodo vzeli s seboj za sladico. Vanilja, poletno svež mango, sladka čokolada – eno samo veselje. Mama se odloči, da bodo kupili dve banjici sladoleda, zakaj pa ne. Lačni se ustavijo pred veliko rumeno črko M. Hrustljav zlato obarvan krompirček; vonj, ki nasiti. Cvrčanje olja za pultom je samoumevni luksuz. O njem ne razmišljamo prav veliko, se ga ne veselimo in gotovo nočemo, da se zaje v novi pulover. V Gazi streljajo na ljudi, ki se prerivajo, da bi se dokopali do tega mastnega, smrdljivega olja. Brezobzirno odrivajo drug drugega, če je treba tudi pretepajo, tečejo, tečejo, lovijo življenje. V kapljici olja, ščepcu soli, žlici riža, nekaj drobtinah postaranega kruha.
Kako malo je potrebno za preživetje. In kako neverjetno, da nekdo tako blizu hrane umira od lakote. Životari v nenehnem strahu pred še enim dnem brez kosila, brez večerje. Skoraj polovica otrok v Gazi si želi umreti, da bi ubežali lakoti. Bolečinam. Druga polovica jih sanja o polni mizi, za katero bodo znova sedeli vsi bratje in sestre, tete in strici, si delili sveže pečene pite. Vonj po tem pristnem arabskem kruhu se bo dvigal v nebo, nikoli ga ne bo zmanjkalo, nikoli ne bo nehal dišati. Ne bo večera in ne bo jutra, ko bi jih iz teh slastnih sanj prebudilo glasno kruljenje. Neusmiljena realnost. Lakota.