Nadaljevanje kultnega Seks v mestu, v katerem dekleta niso več dekleta, ampak ženske, ki imajo več let za seboj kot pred sabo in z občutki, ki so presenetljivo aktualni. Tudi če nisi nikoli visela na Manhattnu v salonarjih za tri plače.
Če sem iskrena, prve serije skoraj nisem gledala. Bila so devetdeseta. Bilo je preveč življenja zunaj, da bi človek sedel noter in gledal bogate Američanke, kako pijejo koktajle in filozofirajo o moških. Takrat sem pila resnične koktajle in filozofirala ter predvsem žurala v živo. Danes pa? Danes sem v Savudriji, ob 23. uri sama v prikolici, s prenosnikom v naročju in presenetljivo mirna. Serijo sem začela gledati skoraj po naključju. Morda tudi zato, ker se človek včasih znajde sam – tudi sredi belega dne in obdan s prijatelji. In prav takrat prija nekaj, kar ne zahteva odgovora. Samo spremljanje. Pripoved. Druženje brez napora. Gledam torej te ženske, zdaj starejše, in jih kljub manhatnski kulisi ter dragim torbicam čisto dobro razumem. Razumem tišino, ki pride s spremembami. Razumem praznino, ki sem se je prej bala in jo znam zdaj zapolniti drugače, ali vsaj poskušam. In začudeno ugotavljam, da se tudi jaz spreminjam.
V Savudriji sem letos največ časa preživela s tremi ženskami, ki so me resnično navdušile. Marjuča, Giga in Bojana. Na papirju bi rekel, da so bližje letom moje mame kot mojim, ampak kdo še danes meri prijateljstvo z datumom rojstva na osebni izkaznici? Temnolasa Marjuča, platinasta blondinka Giga in topla skoraj »ginger« blondinka Bojana …  Skupaj so kot savudrijska verzija zrelih Charliejevih angelčkov – brez akcije z revolverji, a polne karakterja. V njihovi družbi sem odkrila, kako polni so lahko dnevi. In kako malo ti v resnici manjka, da si srečen. Miza, bor (ne kitarist, drevo!), kozarec vina, ena dobra zgodba, ki jo vsi pozorno poslušajo in ki v večini primerov povzroči bolečine v trebuhu zaradi smeha ... Predvsem Gigine zgodbe so legendarne! Zvečer pa sem bila pogosto jaz tista, ki je prva izginila v prikolico. One so še dolgo klepetale v temi, včasih v tišini, včasih v salvah smeha, jaz pa sem poslušala od daleč. In čutila pripadnost.
Zdaj mi je jasno, da so dnevi postali pomembnejši kot noči. Morda je to znak odraslosti, morda le drugačen vrstni red sreče. Včasih sem pela s Šank Rockom: Jaz nimam noč(i) za spanje. Zdaj pa si raje rezerviram jutro za novo poglavje. In čeprav se ta trenutek še učim, kako biti res dobro sama, vem, da mi gre vedno bolje. Prijateljstva pridejo in odidejo, ljubezni prav tako. A občutek, da si sam s seboj v miru, ostane. Tako torej – kot bi rekla Carrie: »And just like that.« In kar tako ... sem ugotovila, da ni vedno treba, da imam nekoga (beri: moškega partnerja) ob sebi, da bi se počutila izpolnjeno. Včasih si zadoščamo kar sami … In še nekaj … Ne bom več iskala ne gospoda Popolnega ne famoznega Mr. Biga. Ker sem, roko na srce, to jaz zase. Tako mora biti. Edina stalnica, edina oseba, ki me res pozna (no, poleg družine) in me nikoli ne zapusti. Prijatelje in prijateljice pa imam povsod. Pod borovci v Savudriji, za velikimi mizami, ob kavah v mestu in v spominih, ki me nasmejijo še dolgo potem, ko vsi že spijo. In dokler imam to – sebe, njih in svojo čudovito družino – je življenje čisto dovolj polno … Mr. Big sploh ni potreben.