Hlače z zeeeeelo dolgimi hlačnicami so se več kot odlično odrezale to poletje. Seveda sem jih nosila s sandali z zelo visoko in polno peto. Elegantno, mogočno, kljub moji ne ravno vitki postavi, skoraj graciozno! Tokrat pa sem iste hlače »namontirala« na nizke telovadne copate ... in se vam najbrž že svita, kaj se mi je pripetilo. Ker me je prijateljica Petra že nekaj časa čakala pri Napoleonovem spomeniku, sem pospešila korak … in se zapletla v hlačnice, ki so bile odločene, da me spravijo na tla. Padec je bil neizogiben. In ker sem v eni roki držala avtomobilske ključe, v drugi telefon, so jo, logično, najbolj skupila moja kolena. Tresk! Bum! Čudno, da Arso ni zaznal (rahlega) potresnega sunka pri Križevniški cerkvi. V trenutku se mi je pred očmi odvrtel cel zdravniški mini film – pregled, operacija, bergle, stopnice do drugega nadstropja … cel program. Ampak ne. Kolena so ostala cela, le konkretno obtolčena. In ja, bolijo me še danes. Ampak nič hujšega. Šepajoče sem se privlekla do Petre in ji že od daleč rekla: »Petra, padla sem!« Potem sem to povedala še vsaj trem ljudem. Ne zato, ker bi iskala sočutje, ampak ker, no, jaz ne padam. Vsaj fizično ne. Sem tip človeka, ki zelo pazi na tovrstne nevarnosti.
Ampak očitno se tudi to spreminja. Tako kot se spreminja revija, ki jo držite v rokah. Mogoče ste že opazili – malo manjša je. Nekaj centimetrov, manj, verjamem povsem enak užitek branja. Vsebina je namreč ostala enaka. Nismo rezali člankov, ne informacij, ne sporeda. Samo papirja je manj. Bolj praktično, predvsem pa bolj trajnostno. In upam, da vam bo ta manjša različica še bolj zlezla pod kožo. Vse je enako, samo bolj kompaktno.
Ta teden torej ni prinesel samo padcev in sprememb, temveč tudi nekaj večjega. Nekaj, čemur rečem premik. Ne modni ne medijski, ampak človeški. Več kot 50 plovil in udeleženci iz kar 44 držav so se združili v pobudo Global Sumud Flotilla. Njihov cilj? Dostaviti nujno humanitarno pomoč prebivalcem Gaze in hkrati svetu pokazati, da blokada, ki se tam dogaja že leta, ni nekaj, kar lahko ignoriramo. Ime Sumud pomeni »vztrajnost«. In ravno to je tisto, kar je v teh dneh najbolj ganljivo – vztrajnost ljudi, ki se odločijo, da bodo nekaj naredili. Da bodo šli na ladjo, kljub vsem nevarnostim. Da bodo peljali hrano, zdravila in upanje. Med njimi so zdravniki, prostovoljci, aktivisti. Močan veter jih je nekaj sicer prisilil, da so se za kratek čas vrnili v Barcelono, a ne odnehajo. Gredo naprej. In to šteje.
Tako se torej teden, ki se je začel s padcem na trdih tlakovcih, zaključuje s pogledom navzgor. Občutek imam, da se stvari premikajo. Da še vedno obstajajo ljudje, ki ne samo stojijo, ampak stopijo naprej, za druge. In čeprav me moja očitno železna kolena še vedno bolijo, sem prav zaradi teh premikov znova začela verjeti v človeka. Lepo.
