Vsakič, ko sem želela sprocesirati misli, so se mi izmuznile. Film Gram srca sem si ogledala dejansko zelo pozno. Morala bi ga prej, ampak sem vedno odlašala. Naposled sem se le odločila, da grem. In katero prizorišče predvajanja Cvitkovićevega dokumentarca sem si izbrala? Predavalnico na filozofski fakulteti …
Čeprav sem pred mnogo leti obiskovala tržaško fakulteto, se mi je za trenutek zazdelo, da sem skočila nazaj v čas. Predavalnica je zelo podobna tistim, ki sem jih obiskovala kot študentka v Italiji. Prijeten, a nekoliko bizaren občutek, da spet sedim v neki univerzitetni predavalnici. Če se vrnem k filmu … Že prej sem poznala tematiko, videla sem veliko izsekov in slišala, da se vsakogar zelo močno dotakne. Tudi mene se je. Že med spremljanjem zgodb, ki so vsekakor zelo težke, sem istočasno začela vrteti svoj življenjski film nazaj v času. Spomnila sem se otroških let, ki so bila zame res lepa, potem sem se spomnila najstniških. Enako lepa, a polna nekega iskanja prepovedanega. Spomnim se, da sem v prvem letniku srednje šole prvič šla »dol« … S prijateljico v Goričanom vsem znan »podvoz« … Tam se je vedno ful dogajalo, vedno je bila glasba, vedno debate o koncertih, večina nas je bila rockerjev, tam smo si izmenjavali kasete. A med nami je bilo veliko takih, ki so že pili, kadili in nekateri so dejansko posegli že po drogi. Sama si takrat nisem upala niti pomisliti na kaj takega. Spomnim se, da vsakič, ko je bilo na voljo kakšno poceni vino, pivo ali džojnt, sem se ga v velikem loku izognila. Vedno sem našla tehten izgovor. Res, nisem bila taka »faca« kot moja prijateljica, a nisem si želela niti poskusiti česa takega. Imela sem 15 let in vedela sem, da me starša doma čakata. Vedela sem, da bi ju zelo prizadelo, če bi ugotovila, da sem pila ali kadila … ali kaj hujšega. Skratka, v »podvoz« sva po navadi s prijateljico šli takoj po šoli, potem sem morala domov. Tri urice posedanja v temačnem betonskem rockerskem placu za druženje je bilo dovolj. Že popoldne sem bila pred televizorjem, s knjigo v roki. Ne vem, kako se je pripetilo, a informacija, da so tudi mene videli tam, kjer se zbirajo dejansko največji »frajerji«, lepi, dolgolasi fantje, je prišla do mojih staršev. Bila sta razočarana, sploh tata, a ni bilo jeze. Bil je pogovor, bila je ljubezen in odločila sem se, da ne grem več »dol«. Tisti občutek, da delam nekaj prepovedanega, kar mi je spuščalo adrenalin po telesu, je izzvenel in premagala ga je prav ljubezen staršev. No, ob ogledu Grama srca sem se dejansko vprašala, kje bi bila zdaj, če ne bi imela takih staršev? Odgovor mi ni bil všeč, kar streslo me je ob tej misli … A še zmeraj nisem do konca sprocesirala filma. Potem smo šli na pijačo. Z nami je bil tudi Jan, režiser, debata je stekla. Nekdo je spraševal Jana o detajlih snemanja, spet drug je povedal nekaj svojih prigod … Jaz pa sem bila nerodno tiho. Pač, še vedno sem razmišljala. Po mojem sem delovala kot človek, ki ničesar ne dojema, kot tista ženska, ki se ti zdi malo preveč odmaknjena in malo premalo primerno oblečena za svoja leta. Ne vem. Vem pa to, da je morala mimo mene spolzeti noč, da sem končno razdrla vse vozle v glavi …
Po dolgi noči in res dobrem spancu sem se naslednjega jutra spomnila tudi tistih lepih fantov, s katerimi sem se nekaj časa družila v »podvozu« in ki jih že nekaj desetletij ni več med nami. Najbrž niso imeli toliko ljubezni, kot sem jo imela jaz.