Kako sta gledali druga na drugo, preden sta se spoznali?
Štefka: Tanje se spominjam že iz leta, ko je nastopila na Evroviziji. Tako lepa se mi je zdela, všeč mi je bila, tudi kasneje, v različnih vlogah. Prav v tem filmu se mi pa zdi, da je prišla do izraza njena notranja lepota. Karkoli je naredila, si ji verjel, zdela se mi je skrajno resnična in preprosta.
Tanja: Osebno sem zelo hvaležna, da sem bila sploh postavljena ob bok takšni igralki, kaj šele da me polaska s tako prijaznimi besedami. Tako mi je nerodno, da lahko samo v tla gledam (smeh). Z družino smo jo občudovali že od nekdaj, nikoli pa si nisem predstavljala, da bova skupaj tudi zaigrali. Mislim, da se še premalo zavedamo, kaj sploh imamo. Še bolj bi jo morali ceniti, jo nositi kot nekakšno zadnjo kapljo vode na dlani. Predvsem pa jo več izkoristiti tudi v igri, saj je tako vitalna in še vedno predana svojemu poklicu. Lahko samo rečem, da je bilo sodelovanje z njo nekakšna nagrada za moje delo.
Štefka: Lepo je slišati tako lepe besede od kolegice. No, pa da ne bomo zdaj preveč zašli v to hvalo (smeh).
Tanja: Vidite, kako je ob vsem tem še skromna? Verjetno zato, ker je to tisto pravo umetniško srce, ki se predaja brez kakršnekoli preračunljivosti.

Menite, da je tega danes med mlajšimi igralkami manj? Skromnosti in iskrenosti?
Tanja: Ne samo med igralkami, v mladih generacijah iskrenost in skromnost preprosto nista več v modi. V današnjem obdobju ni več prostora za dojemanje celovitih osebnosti. Stavimo na ekstrakte, na hitro informacijo in fascinacijo. Za iskreno komunikacijo ni več časa. Zato se tudi trudim, da bi otroke vzgajala tako, da pokažejo svoja čustva in spoštovanje do drugih. Ker samo to pomeni, da si tudi sam dovolj širok in močan.

Se tudi sami skušate ravnati po tem principu?
Tanja: Absolutno. Trudim se iskati normalnost in nikakor ne biti kakšen ekscentrični umetnik. To je dandanes večji izziv.

Gospa Drolc, kako vi gledate na mlajšo generacijo igralcev?
Štefka: Lahko samo rečem, da opažam, koliko mlajših igralcev in igralk je res zelo dobrih. Ne samo dobrih, izjemnih. Na primer najin soigralec Gregor Baković. Kako se je razcvetel! Opazujem ga iz predstave v predstavo in vidim, kako lepo se razvija. Fantastičen je.

V filmu so vajini lasje temnejši. V resničnem življenju sta bili obe od nekdaj ali vsaj dosti časa svetlolaski. Je res, kot pravijo? Se svetlolaske v življenju bolj zabavajo?
Štefka: Ob tem se lahko samo še nasmejim, moja svetlolasost je že čisto siva. A dobro, to pač spada k življenju in nas vse čaka.
Tanja: Ne vem, kakšno zvezo bi imela barva las z zabavo, ne razmišljam na tak način. Je pa res, da sem režiserju sama predlagala, da bi bila v filmu temnolasa. Nisem želela biti preveč svetla, želela sem biti videti malce bolj pobito, glede na socialno tematiko. Zato tudi zasavski dialekt. Ne zato, ker jaz prihajam iz Trbovelj, ampak ker je ravno tam to delavsko, rudarsko okolje, ki se zrcali tudi v temnejših vokalih tamkajšnjega dialekta.

Glede na socialno in družbenokritično tematiko filma: kako razmišljata o gospodarski krizi?
Štefka: Če ne bomo našli nekega skupnega jezika in stvari začeli reševati, ne vem, kam bomo prišli, res ne. V tem filmu je žlahtnost ravno v tem, da kaže podobo resničnega sveta, ki nas obdaja. Morda tudi zato, ker režiser Slobodan Maksimović prihaja iz Bosne, kjer so doživeli veliko hudega. Mislim, da je dobro vnesel menjavo humornega in bridkega. Ob gledanju bi se kar naprej rad zasmejal, potem pa naenkrat postaneš žalosten. In obratno.
Tanja: Ko omenjate Bosno, sem se spomnila neke anekdote, ki kaže, kako je v Sarajevu med vojno ljudi humor neredko držal pokonci. Đuro mi je pravil, da so bili nekega dne v zaklonišču, medtem pa je odjeknila mina v stanovanju njegovega prijatelja. Ko so šli pogledat, kaj se je zgodilo, stanovanja praktično ni bilo več, ostala je samo prašna luknja. Đuro mu je rekel: "Kako imaš neurejeno, kot da ti je bomba padla!" Pa so se vsi nasmejali. To je to. S humorjem preživiš.

Pri nas velja neuradno pravilo, da znajo komične filme snemati Srbi in Bošnjaki, Slovenci pa niti ne. Se strinjate?
Tanja: Rada imam stvaritve, ki odsevajo vse plati življenja. Ne maram vzvišenega pogleda na "komično" in na drugi strani "visoko kulturo" odeto v cesarjeva nova oblačila. Seveda niti zatekanja k cenenemu zadovoljevanju ljudi. Če želimo verodostojno držati ogledalo življenju, moramo znati uporabiti vse tone, ki jih ponuja.
Štefka: Prav to menjanje med humorjem in tragiko ustvarja bridkost, ki pa je polna sonca.
Tanja: Tudi meni je všeč, da zgodba ohranja upanje. Da gledalca ne zabiješ do konca s temačnostjo.

Hvala za Sunderland v ospredje kot glavno žrtev krize postavlja moškega. So ženske v kriznih časih stebri moči?
Štefka: Menim, da je to kar res. Ženske v hudih časih zdržijo.
Tanja: Težje to povem tako kot moja draga kolegica, ki je v življenju preživela že dosti hujše čase. Menim, da drug brez drugega težko. Osebno imam srečo, da skozi težke stvari v življenju brodim skupaj s soprogom, in priznam, sama ne bi vedno zmogla.

Igrata mater in hčer, pa tudi v resničnem življenju sta obe mami hčerkam. Kako gledate na te materinsko-hčerinske odnose?
Štefka: V filmu odnos mame in hčerke niti ni prišel toliko do izraza, se pa čuti skrb Tanjinega lika za svojo mamo. Kar pa se tiče mene in moje hčerke: zdaj, v starejših letih, imava krasen odnos. Včasih sem bila zaradi dela, priznam, morda premalo prisotna ob vseh stiskah. Zdaj ko se skupaj ukvarjava z vnuki, zame so že pravnuki, krasno funkcionirava. Ljubezen je vedno prisotna, a v življenju pride tako, da včasih kaj spregledaš. Ne vem, ali sem bila vedno dobra mama, bila pa sem ljubeča mama.
Tanja: Težko bi na splošno ocenjevala, črpam lahko samo iz svojih izkušenj. Od svoje mame sem dobila ogromno injekcijo ljubezni in to dajem naprej. Moji otroci so ljubeči in to svetu vračajo v velikih količinah. Ker igralec črpa iz lastnih čustev, sem tudi v to vlogo dala izkušnjo ljubezni do svoje mame in hčerk. Menim, da izkušnja materinstva igralki na sploh daje dodatne dimenzije pri ustvarjanju.

Sta feministki? Se vama zdi na primer pomembno, da ženske držijo skupaj? Glede na to, da pogosto govorimo o tekmovalnosti v ženskih vrstah?
Štefka: Če je treba, seveda. Sicer pa sem realist in menim, da to kar tako "a priori" ni nujno.
Tanja: Feminizem ima danes negativno konotacijo. Če se je treba boriti za enakopravnost ali pa pomagati ženski, ker so ji kršene pravice, tega sploh ne bi imenovala feminizem, ampak neko osnovno etično vodilo. Evropejci smo pravzaprav že precej spolno enakopravni, a se zavedam, da bo trajalo vsaj še kakšno stoletje, da se zadeva še razvije. Srečo imajo tiste družine, kjer sta oba, oče in mati, uveljavljena na vseh področjih, tudi pri kuhanju in košnji trave. No, sneg pa naj le kida moški, če je doma (smeh).

Vajin skupni film je obenem tudi zadnji film pokojnega Poldeta Bibiča. Sta kaj otožni, ko ga vidita na platnu?
Štefka: Hudo mi je bilo, ko sem ga gledala. Ob tem pa sem se vseeno spomnila vseh svetlih trenutkov, pozitivnih misli, njegove kolegialnosti in ustvarjalnosti. Res je bil velik igralec in zelo ga bom pogrešala. Tudi na koncu, ko je bil že bolan, se je vedno znal nasmejati.
Tanja: Joj, kako je bil duhovit na snemanju! Jaz sem mislila, da bo s svojim optimizmom živel še sto let. Bil je mojster samoironije, to pa le malokdo premore. Čeprav smo žalostni, da smo ga prezgodaj izgubili, smo lahko srečni, da je naredil še eno odlično igralsko kreacijo, preden se je poslovil.