12. decembra bomo imeli referendum o novem Zakonu o RTV. Med predlagatelji zahteve za razipis zakonodajnega referenduma sta tudi Zmago Jelinčič Plemeniti (SNS) in Aleksander Zorn (SDS).  

Oglasili smo se pri obeh opozicijskih poslancih, ki novemu zakonu nasprotujeta in jima zastavili nekaj ključnih vprašanj.

ZMAGO JELINČIČ PLEMENITI, poslanec in predsednik SNS

Katere so po vašem mnenju največje pomanjkljivosti novega zakona o RTV?
Javna ustanova RTV ne bo več javna, ampak bo postala kvazi delniška družba, se pravi, da jo bodo počasi privatizirali prek plačanih naročnin in bodo kasneje določali RTV spored glede na politične preference lastnikov. Glede na to, da zakon sprejema neokomunistična vlada, si lahko predstavljamo, kakšen bo ta program. Ker pa bodo imeli svoje oddaje v lastnem jeziku tudi vsi predstavniki nekdanjih narodov SFRJ, bo večina programa v srbskem, hrvaškem, bošnjaškem, črnogorskem, albanskem in makedonskem jeziku, začel pa se bo z nekdanjo jugoslovansko himno.

Ali vidite v predlaganem zakonu tudi kakšno izboljšavo v primerjavi z obstoječim zakonom?
Seveda jo vidim, gre pa predvsem za izboljšave v korist bodočim lastnikom in vladajoči neokomunistični vladi. V dveh letih do naslednjih volitev morajo namreč medijski prostor urediti tako, da bodo na naslednjih volitvah zmagali. To nameravajo doseči s sprejetjem tega zakona.

Kaj želite doseči z referendumom?
Preprečiti želimo vrnitev v 60. leta prejšnjega stoletja, preprečiti želimo uvedbo "severnokorejskega sistema" televizije.

Se vam zdi institut referenduma res najboljša metoda za dosego tega cilja? Zakaj?
Morda veste za kakšno drugo metodo? Smiselno pa bi bilo, če bi referendum izvedli skupaj s še katerim drugim referendumom, da bi zapravili manj denarja. Vendar pa tega vladajoča neokomunistična oblast ne dovoli, saj jim je za stroške, nastale z izvedbo referendumov, popolnoma vseeno, le da dosežejo svoj cilj.

ALEKSANDER ZORN, poslanec SDS

Katere so največje pomanjkljivosti novega zakona o RTV?
Največja pomanjkljivost je po mojem mnenju ta, da bi z novim zakonom največji javni zavod in tudi največji kulturni zavod v Sloveniji postal hibrid gospodarske družbe in javnega zavoda. Tako da bi obdržal lastnosti obojih, le da te lastnosti niso tako razmejene, kakor bi si želeli, ampak tako, da bodo kvarno vplivale druga na drugo. Gospodarska družba ustvarja dobiček in ta garantira njen obstoj. In ker garantira njen obstoj, garantira tudi vse drugo – vsebine, gledanost, oglasni prostor … Če imamo gospodarsko družbo, ki prinaša dobiček, ali ji moramo vsi, ki imamo elektriko doma, plačevati naročnino? Še nekaj. Če ta gospodarska družba potrebuje naš denar, zakaj ne bi bili njeni delničarji? In ali je takšna hibridna ureditev sploh v skladu z zakonodajo?
Prerokujemo, da se bo ravno zaradi tega nasprotja v novem hibridnem zavodu zgodilo marsikaj. To pa so črni scenariji – kaj bo z zaposlenimi na RTV: vsaka pogodba se bo pisala na novo (saj bo nova oblika družbe), na novo se bodo napisale naloge, honorarji, še enkrat bodo prešteli, kdo ima izobrazbo, kdo ne, kdo je odveč … Zavod se bo tako najmanj leto dni ukvarjal sam s sabo.

To je črn scenarij, a gotovo obstaja tudi svetel.
Mislim, da svetlega ni. Ne gre le za komercializacijo, gre tudi za to, da je po nekaj letih možno, da se te gospodarske družbe, tega hibrida, kdo polasti. In ne gre le za ideološko polastitev, politično polastitev, ampak tudi za dokončno kapitalsko.

Ali je treba narediti referendum?
Da. Zaradi največjega javnega zavoda, največje kulturne ustanove z več kot dva tisoč zaposlenimi – da. Če nam ne prisluhnejo v državnem zboru, da bi te stvari vendarle uravnovesili in naredil drugačne, nimamo na izbiro nič drugega kot referendum.

Pod kakšnimi pogoji pa bi bili pripravljeni sprejeti novi zakon, verjetno ste vlagali amandmaje?
Vse bistvene stvari so bile zavrnjene. Upoštevane so bile marginalije. Edina dobra stvar je to, da je eksperimentalni Tretji program postal zdaj redni. Da je tisto, kar je že bilo, zdaj ustoličeno. To je dobro, kajti razmišljalo se je že tudi o tem, da bi Tretji program postal del parlamenta. To bi pomenilo, da bi bil Tretji program odrezan od arhiva RTV, treba bi bilo na novo narediti redakcijo, postaviti in plačati urednike. Seveda bi bili to veliki stroški, v DZ pa bi se seveda strokovno skregali, kateri urednik iz katere stranke bo tisti, ki bo kaj vodil, in kdo bo spiker, kdo bo pisal tekst. Šteli bi vsako sekundo, ki bi jo imel kateri nastopajoči več kot drugi. Tako je vendarle celo najstarejši, najmodrejši poslanec SD, gospod Potrč, ugotovil, da to pa ne bo preprosto, celo zanje ne.

Je vredno izvajati samostojni referendum?
Ta referendum bi lahko združili s še dvema ali celo več referendumi, na pomlad. Pa tega v koaliciji ne želijo. Želijo samostojni referendum, zato da bomo poslušali, da smo izsilili drag referendum. Še nekaj: nekateri pravijo, da je imeti takšen referendum v gospodarski krizi res odveč. To je cinizem. Kajti potemtakem bi lahko koalicijski valjar v Državnem zboru vse sprejel, mi pa ne bi zahtevali referenduma, ker je kriza? Mi tega nismo želeli, vendar nam ni preostalo nič drugega. In če ne bi bila kriza, potem bi bil referendum v redu?
Jasno je, da je obvladovanje nacionalnega medija obvladovanje marsičesa. Politično obvladovanje pomeni, da lahko vdiraš v marsikaj in medijsko prikrivaš ali prikazuješ kot dobro. Ampak nam so obljubljali, da je zakon nastal nepolitično.

Pred petimi leti je že bil referendum o RTV …
Takrat ga je zahtevala zdajšnja koalicija, takratna opozicija. In če ministrica zdaj pravi, da gre za nepolitičen zakon, da za to ne potrebujemo referenduma, to seveda ni res. Gospa Širca si je iz nasprotovanja zakonu o RTV v letu 2005 naredila kariero. Njeno strastno upiranje prejšnjemu zakonu je prešlo tudi v zelo grobo govorico. Zdaj pa se je spremenila v popolno ovčko, da za takšno stvar, kot je zakon o RTV, referendum ni potreben. Človek pač lahko obrača kožo večkrat, kar je pri politikih normalno, a preveč očitno to ni priporočljivo.