Ne, tole osvajanje slovenskega televizijskega trga, ki ga pelje televizija Pink SI, mi ne gre iz glave. Gledam in se čudim. Pogovarjam se s poznavalci in se čudim. Berem srbske tračarije in se čudim. Eno samo čudenje me je.

Iz zelo preprostega razloga. Ker je vse čudno. V srbskem spletu se razširja glas, da slovenski mediji TV Pink bojkotiramo? Kaj? Kako, prosim? Na kakšni osnovi že? Amaterji neobveščeni! Vsaka televizija, ki prinese novosti na slovenski trg, je dobrodošla, vsaka, ki daje slutiti televizijski prepih, je pozdravljena. Kakšni predsodki neki. Morda ima lastnik in direktor Pinka Željko Mitrović le to "srečo", da se (recimo) moja generacija še zelo dobro spomni življenja v nekdanji skupni domovini in zelo dobro ve, da znajo Srbi tu in tam narediti predvsem veliko "besedne juhe", potem se pokaže šele, kaj je zadaj. Včasih ogromno, včasih samo megla. V letih, odkar smo Slovenci v svoji državi, smo razvili - upam si trditi - zdravo odpornost na srbski šarm. Ali pa vsaj, če sem bolj konkreten, ni nihče več tako naiven ali pa nekorekten do svojih bralcev, da bi začel hvaliti televizijo, še preden bi videl program, poznal sodelujoče ...

Vem, da je Mitrović v Ljubljani praktično v nekaj dneh potegnil ključne poteze za uspešno delovanje televizije. Od tod tudi umestitev programa Pink SI v programske sheme ponudnikov med televizije "prve lige". A kot bi pozabili, da je za zagon televizije potrebno še kaj drugega. Recimo prepoznavni in uspešni voditelji, pametna obdelava oglasnega in oglaševalskega trga in predvsem dober program. A kot da je, poleg drugega, za sestavo tega zmanjkalo časa ali pa - kar je huje - sploh ni bilo zanimanja. Pravijo, da bodo oglaševalci kar sami klicali. No, to bi pa res rad videl ... Ne vem, kdo so bili Mitrovićevi svetovalci ob vstopu na slovenski trg, ampak če jih je imel, bi bilo prav, da bi jih imenoval. Da se jim bodo v prihodnje druge televizije, ki bi jih morda zamikalo slovensko tržišče, na široko ognile.

Slovenski medijski trg je namreč nekaj posebnega tudi zato, ker je tako majhen. Eno plat medijske situacije je odlično povzel v odgovoru za Dnevnikov objektiv nekdanji predsednik uprave Styrie Horst Pirker. Na vprašanje, kaj bi danes storil drugače, kot pred desetimi leti, je iskreno odgovoril: "Veliko bolj bi se ukvarjal z mrežami v Sloveniji, ki so za tujca zelo nedoumljive, nerazumljive, neobvladljive. Nanje je zelo težko vplivati in jih spraviti v pogon ... Zato se ne bi takoj vrgel v medijski projekt, temveč bi se prej poučil o mrežah, skušal bi čim bolje razumeti povezave med vplivnimi osebami. Tri do pet let bi se ukvarjal samo z omrežji, to bi bil zame osrednji pristop za Slovenijo."

Druga plat medalje pa so zahtevni slovenski televizijski uporabniki. Z njimi je treba ravnati "v rokavicah" in "s pinceto". Ampak saj to so pa vsi, ki osvajajo slovenski televizijski trg, že spoznali, ne? Najbrž. Razen če ni vstop na slovenski trg zgolj strateški manever za naskok drugih tržišč ...