Dosti let nazaj je bilo v Slovenski Bistrici košarkaško igrišče, torej dva koša, polno zasedeno. Pod košema se je bil boj za zmago, ki je omogočala, da lahko ostaneš na igrišču, se uriš in neguješ svojo ljubezen do košarke. Tako pripovedujeta Sani in Memi Bečirović.

Dosti let nazaj je bilo v Slovenski Bistrici košarkaško igrišče, torej dva koša, polno zasedeno. Pod košema se je bil boj za zmago, ki je omogočala, da lahko ostaneš na igrišču, se uriš in neguješ svojo ljubezen do košarke. Tako pripovedujeta Sani in Memi Bečirović.
"Da, takrat so bile popularne trojke in v eni najbolj borbenih smo igrali Sani, jaz in kolega Samo. Bila je groza, če si izgubil tekmo, saj si moral z igrišča in čakati tudi po tri ure, preden si lahko spet zaigral," se skupnih tekem pod košem spominja selektor in trener slovenske košarkarske reprezentance Memi Bečirović, ki se te dni s svojimi varovanci, med katerimi je tudi njegov sin Sani Bečirović, mudi na Kitajskem v Liudžovu na turnirju za pokal Borislava Stankovića. Pred odhodom na Kitajsko smo se na Rogli, kjer so imeli reprezentanti priprave pred turnirjem in bližajočim se svetovnim prvenstvom v Turčiji, pogovarjali o pričakovanjih, željah in razpoloženju v izbrani vrsti. Nekaj malega tudi o tem, kako danes mladi vse redkeje izbirajo šport za preživljanje prostega časa. "Danes koši žal samevajo," pravi Memi, ki meni, da so na žalost še vedno osamljeni tudi primeri programov na državni ravni, ki mlade usmerjajo k športu.
Reprezentančni trenerji se pred začetkom priprav menda vedno sprašujejo, kako se bo začelo. Kako se bodo igralci odzvali na njihovo taktiko in načrte, koliko bodo motivirani po bolj ali manj napornih klubskih sezonah? "Iz dneva v dan si tako razjasnjujem vprašanja, dobivam vedno čistejšo sliko, kaj se sklada s pričakovanji in kaj ne. Na srečo sem s treningi vsak dan bolj zadovoljen. Enako z odnosi, ki so se ustvarili med nami," pravi trener, ki se seveda zaveda, da med nekaterimi igralci ni izvzeta niti utrujenost po napornih ligaških sezonah v matičnih klubih. "Toda termini so takšni, klubi imajo svoje ligaške interese in znajdemo se v začaranem krogu časovnih omejitev. Na srečo je velika olajševalna okoliščina to, da so fantje večinoma med seboj prijatelji in komaj čakajo, da se spet zberejo. Večina med njimi je skupaj odraščala ob košarki in ta del je za reprezentančne izbrance zelo pomemben, saj se ustvari ozračje, ki ugodno vpliva na delo. Pred velikimi tekmovanji si postavimo merila, kam bi želeli, kaj bi bilo za nas realno pričakovati. Seveda premoremo kvalitetno igro, to smo že nekajkrat dokazali, a čisto do vrha nam ni uspelo. Najpametneje je iti korak za korakom. Želimo dobro igrati, imeti dobro vzdušje v ekipi, se seveda prebiti v skupini naprej in se izkazati v osmini finala. Če bomo prišli med osem reprezentanc na svetu, bodo potem odločale malenkosti."

SPET Z AMERIČANI
Zanimivo, tudi naše košarkarje tako kot nogometaše v skupini svetovnega prvenstva čaka tekma z Američani. Sani Bečirovič komentira: "O, je velika razlika med kvaliteto ameriške vrste v nogometu in ameriško košarko. Pri njih igrajo najboljši košarkarji na svetu, morda je majhna olajšava ta, da največji zvezdniki iz njihovih vrst ne bodo prišli v Istanbul, a vseeno mislim, da je tekma z ZDA nekaj fantastičnega za vse ljubitelje košarke. Vsako leto je eno veliko tekmovanje, najsi bo evropsko ali svetovno prvenstvo. Bolj ko leta tečejo, bolj je to normalen proces. Sicer ne obveza, ampak izbira in čast. Sam bom drugič na svetovnem prvenstvu, udeležil sem se že tudi treh evropskih." Pravi, da gredo fantje tokrat v Istanbul naredit korak dlje, kot so ga na prejšnjem svetovnem prvenstvu, to je uvrstitev v četrtfinale. "Mislim, da smo dovolj sposobni in imamo dovolj kvalitetnih igralcev, a se zavedam, da je veliko odvisno tudi od sreče, dnevne forme, sodniške odločitve in zadnjega žvižga."

TRENER JE KRIV!
In ne glede na to, ali bomo ob koncu prvenstva Slovenci presrečni, zadovoljni, ponosni ali pa razočarani, je trener tisti, ki nosi breme največje odgovornosti. Nemalokrat so ob neuspehih ti odstavljeni, če že sami ne odstopijo s položaja. "V športu je pač tako, da smo trenerji izpostavljeni pritiskom, od posameznika je odvisno, kako s tem živi. Naša služba je stresna in trener mora biti pripravljen, da je na koncu on tisti, ki je kriv. Lepega in grdega."