Dekle bo voditelja, za katerega pravi, da ga ima rada in še vedno upa, da bosta skupaj, zaradi poškodb najverjetneje kazensko ovadilo. A do tega sploh ne bi smelo priti, saj ji je sodišče (po Marievi civilni tožbi) že leta 2003 izdalo sodno odločbo s prepovedjo približevanja in z denarno kaznijo 4 tisoč evrov za vsako kršitev. A to očitno ne velja nič. Zalezovanje namreč ni kaznivo dejanje (policija ne more ukrepati), čeprav žrtve ne morejo normalno živeti in so pod hudim psihičnim pritiskom.
Kot pojasnjuje Mario: "Ta psihični in fizični teror prenašam že deset let s (hvala bogu) pavzo, ko se je spravila na domačega župnika. A so jo od doma hitro popokali in poslali v Ljubljano, da ni v Kotljah preveč sramote. Seveda je tako enostavno nemogoče živeti, če ti je nekdo ves čas za petami in pred vrati stanovanja, iz katerega ne moreš, saj te otipava, objema, trga obleko, nagovarja, sili k spolnim odnosom. Da je pač moje življenje v dneh, ko je psihopatka pred vrati (na srečo ima tu in tam kak dan pavze) enako peklu, da si ne upam iz stanovanja, da bežim iz lastnega bloka, se tihotapim domov, da me ne bi slišala."
"24 ur na dan ima časa, da mi piše pisma, krade pošto iz nabiralnika, lepi na vrata rože, polaga sveče pred moja vrata, potiska pošto pod vrati v stanovanje, zvoni ob vseh mogočih in nemogočih urah. Predvsem pa ždi na stopnišču in čaka. Čaka, da se pojavim, ko se zapodi vame in hoče v stanovanje. Neprenehoma mi piše in me obvešča, kdaj ima plodne dni. Ta teden se je s krajo mojega računa za mobilni telefon dokopala do moje mobilne številke, njen prvi SMS v verigi mnogih je bil: "Dragi moj edini Mario, ljubim te, imam plodne dni 10.5.-14.5.2010. greva danes! Plačam hotel v Portorožu za oba. Imam plačo. Zvesta in poštena vzgojiteljica MČ". Ja, ta oseba je bila pred dobrimi letom zaposlena kot vzgojiteljica v Medvodah v vrtcu, od koder mi je pošiljalal na stotine mejlov z milo rečeno čudnimi pozami v družbi otrok. Ko sem na to opozoril ravnateljico, jo je seveda takoj dala na bolniško, kjer je še zdaj. In očitno mirno dobiva plačo, medtem pa ves čas maltretira mene."
"Moj edini način, izogniti se temu terorju, je bil beg. Beg na druge lokacije, kjer sem živel kot najemnik, beg v drugo stanovanje, beg k prijateljem in znancem. In nenazadnje vsakodnevni beg od doma, kadar mi to uspe. Da ne bo pomote, to je že treba napisati jasno in glasno. Jaz se VSAK DAN , ko je ona tam, prebijam na ulico. Slučajno so se ji v sredo prsti zataknili med vrata, ki sem jih skušal zakleniti, da bi lahko brez otipavanja in objemanja zapustil blok. Stokrat se je to že ponovilo. In se verjetno še bo. Ne delam si iluzij. Čez nekaj dni bo zopet tam, skakala bo name in mi pisala na stotine pisem. Samo mejlov mi je v zadnjem letu poslala več kot 3.000, pisem sploh ne štejem in jih ne odpiram. Saj me vse to spravlja v hudo stisko in obup. Tudi z ljudmi o tem ne govorim, ker enostavno ne morem."
"Moram poudariti, zelo se mi upira vsak fizični stik z njo, že to, da jo moram odrivati od sebe in se braniti pred objemi, pred vso njeno vsiljivostjo, je zame skrajno ponižujoče. Jemlje mi dostojanstvo, osnovne človekove pravice in nič se ne zgodi. Tega se na da opisati. Nihče ne more segati po mojem telesu in če kdo pričakuje, da bom prijazno prenašal taka ponižanja, pričakuje preveč. Poskusite si vsaj za en dan predstavljati, da moraš živeti kot zadnji pes, nekdo, ki bi evidentno moral biti v kateri koli zaprti ustanovi, pa te lahko maltretira brez slehernih posledic. Naša zakonodaja ne kaznuje zalezovanja. Na policiji jih stvar zanima samo takrat, ko je kazniva po katerem od členov Kazenskega zakonika. Tak teror ni kazniv, zato so vljudno vabljene vse psihopatke Slovenije, da se mirno spravijo na svoje žrtve. Ne bo kazni, dokler jim seveda česa ne storijo. Jaz lahko v strahu čakam, kdaj se mi bo kaj hudega zgodilo, da bo država kaj naredila. In ne dvomim, da se nekega dne ne bo. Ponavadi se te reči tako končajo, a ne?"
"Meni vsa ta medijska pozornost zaradi enega ukleščenega prsta nič ne pomaga, jutri, pojutrišnjem bom znova sam na hodniku svojega bloka, kjer me zalezovalka ne bo pustila v moje stanovanje. Kjer bo stala pred vrati in spet bom imel samo dve izbiri. Da jo skušam odriniti in se nekako zakleniti v stanovanje in ji preprečiti, da gre za menoj, ali pa zbežati iz bloka in poiskati prenočišče kje drugje. Ljudje mi pravijo, da si naj plačam osebnega stražarja, ki bo 24 ur ob meni. Torej bom celo svojo plačo (če bo dovolj) dal ljudem, da bodo hodili ob meni. Nisem prepričan, da si tega želim. V bistvu ni nobene dobre rešitve kot ta, da čakam in upam, da se morda kaj zgodi ali da se bo preusmerila na kakšno novo žrtev. To bi bila zame rešitev. Predlagam, da bi to bil kak politik, morda bi se potem v kazenskem zakoniku znašel kak preprosti člen, kjer bi pisalo, da je zalezovanje kaznivo in bi take psihopatke nadlegovale sojetnice ali druge pacientke na kakšni psihiatriji."
