Generalni direktor RTV Slovenija je že šesto leto in pravi, da je to še vedno izziv. »Delo je izredno naporno, a nikakor rutinsko, ker je delo v tako velikem zavodu, kot je RTV Slovenija, tako zahtevno in kompleksno, da nikoli ne prideš do tega, da bi zadihal in rekel, da si na konju in lahko malenkost umiriš ritem,« pojasnjuje.
Kaj kot generalni direktor še želite doseči?
»Želim si, da bi dosegli višjo stopnjo zadovoljstva tako zunanje kot notranje javnosti, da bi zavod do te mere kakovostno organizirali, da bi bil produkt, ki ga ponujamo javnosti, boljši in da bi bila ob tem boljša tudi notranja klima. A do tja je še nekaj poti. Čeprav smo veliko stvari v teh letih že uredili, nazadnje na primer dolgoletna spora z avtorskimi kolektivnimi organizacijami SAZAS in IPF, jih veliko moramo še urediti. Veliki sistemi se namreč zelo počasi spreminjajo, prilagajajo in zato tudi počasi izboljšujejo. A jaz v tem zavodu vidim velik potencial.
Trenutno je klima, tako notranja kot zunanja, na zelo nizki točki.
Tako je že od nekdaj. Nekoliko se v tem odraža tudi sama klima, ki na splošno velja v državi, saj smo ljudje nezadovoljni z vsem, od šolstva, zdravstva in javne uprave pa vse do RTV-programa, ki ga vsi plačujemo z obveznim prispevkom. A če pogledamo gledanost, poslušanost in klikanost, ne morem reči, da so ljudje na splošno nezadovoljni z našim programom oziroma vsebinami. Vsakdo najde nekaj tudi zase. V hiši pa je tako: vemo, kako zadnja leta funkcionira javni sektor, koliko je omejitev, varčevanja, najslabše pa je omejevanje nagrajevanja, saj pomeni, da ni finančnih razlik med boljšimi in tistimi, ki od sebe dajo nekaj manj. To demotivira boljše sodelavce, ki se seveda sprašujejo, zakaj bi se potrudili, če na koncu ne bodo imeli nič od tega. Tudi pohvala seveda nekaj pomeni, a uravnilovka vse to izniči. Če bi želeli, da javni sektor deluje bolj učinkovito, bi morali najprej poskrbeti, da so vlečni konji nagrajeni.
Tako kot ni nagrajevanja tudi ni kazni za tiste, ki nič ne delajo.
Bolj kot nedelo je problem nezainteresiranost. A take stvari je predvsem zelo težko dokazati, sodišča pa so bolj na strani delavca kot delodajalca. Ko poskusiš z ostrejšimi ukrepi, si na koncu velikokrat neuspešen.
Rešujete problem stalnih pogodbenih sodelavcev in jih menda nameravate večino zaposliti, ampak ali se ne bodo potem tudi oni ujeli v to uravnilovko in jim bo upadla zagnanost, učinkovitost?
Vsak medij potrebuje določen obseg ljudi, ki so na špici svoje ustvarjalnosti. Če bi želeli to dolgoročno dosegati, bi morali imeti večji pretok sodelavcev, da bi prihajali tisti s svežimi idejami in odhajali tisti, ki so svoje že dali. A to se da reševati z natečaji, z naročanjem projektov na ključ zunaj hiše, pri neodvisnih producentih. Z lastnimi stalnimi sodelavci pa se organizira tisti del delovnega procesa, ki je stalen, kot na primer informativni program in oddaje, ki so trajne narave. Najprej moramo seveda urediti status sedanjih pogodbenih sodelavcev, kar bomo storili v naslednjih mesecih. Žal bo to povečalo potrebno maso za plače in zavod v bodoče take količine sodelavcev ne bo mogel več vzdržati.
Ampak že sedaj naj bi vas bilo okoli dvesto, tristo zaposlenih preveč?
Prav zato trenutno velja prepoved angažiranja novih sodelavcev in striktno upokojevanje. Danes nas je vsega skupaj skoraj 2500, v bodoče pa nas bo precej manj.
Ko govoriva o delavcih: Mirko Mayer naj bi prišel s Planeta k vam, vse je bilo že dogovorjeno, potem pa ste se vmešali vi in sodelovanje odpovedali. Zakaj?
Glede na opisano kadrovsko stanje ne dajem soglasij, da bi se angažiralo nove sodelavce, zato sem proces ustavil. Ta ukrep velja za vsa uredništva, in tudi Mayer ni mogel biti izjema.
Ne zaradi pritiskov vaših novinarjev, ki naj bi zagrozili s stavko?
Ne, zgolj zaradi doslednosti pri izvajanju naših ukrepov.
Kaj pa prerazporeditev kadrov? Menda imate zato v hiši kar nekaj ljudi, ki nič ne delajo.
Takih, ki nič ne delajo, skorajda ni, takih, ki bi lahko naredili več, pa je kar nekaj in s takimi se trenutno najbolj ukvarjamo. Tistim, ki se poskušajo delu izogibati, bomo stopili na prste.
Ampak če, kot rečeno, nimate vzvodov discipliniranja?
Delodajalec lahko v okviru pogodbe o zaposlitvi delavcu naloži delovne naloge. Če jih zavrne, sledijo ukrepi.
RTV ima kot javni zavod določene obveznosti, na primer pokrivanje marginalnih skupin, hkrati pa mora še vedno delovati tržno.
Pretežni del našega proračuna izhaja iz RTV-prispevka, kar pa ni dovolj za financiranje celotne javne službe, zato imamo tudi tržne prihodke, ti pa so vezani na gledanost in poslušanost. Tu pomembno vlogo igrata predvsem šport in razvedrilni program. In tu moramo poskrbeti, da imamo vsebine, ki jih želi gledati veliko število ljudi. Pri športu to postaja vse težje, saj so pravice za velike dogodke v zadnjih letih postale izredno drage.
Razvedrilo v pretekli sezoni ni bilo uspešno.
Res ni bila najbolj posrečena sezona, tudi to se zgodi. A polagam upanje v novosti te jeseni. Mislim, da bodo gledalci tokrat res zadovoljni.
Vi boste novosti šele ponudili, komercialke pa so razvedrilne oddaje začele predvajati že v začetku septembra. Niste s tem že veliko zamudili, izgubili gledalce?
Začeli so z resničnostnimi šovi, tega mi ne produciramo, to je naša zavestna odločitev. Mi moramo ponujati kakovostno, družinsko razvedrilo. To je naše vodilo. Če bodo oddaje dobre, bodo gledane. Najboljša reklama je še vedno beseda pohvale, ki gre od ust do ust.
Koliko se torej nacionalka spušča v tekmovanje s komercialkami oziroma ali je to sploh smiselno?
Zavedamo se, da komercialni mediji ponujajo všečne vsebine, ki privlačijo velike množice gledalcev in poslušalcev. Na področju kulture in drugih vsebin komercialke skoraj nimajo ponudbe, tako da lahko primerjamo le razvedrilne in informativne programe. Sam želim, da ohranimo določeno kakovostno raven razvedrilnega programa, na koncu pa izbirajo uporabniki, oni so kralji. Pri informativnem pa se zavzemam za resen, verodostojen program, narejen zelo življenjsko. Ponuditi mora široko paleto vsebin, ne le dnevne politike, ampak več izsekov iz vsakdanjega življenja. Močno mora biti regijsko pokrit z našo dopisniško mrežo in dvema regionalnima centroma. Zagovarjam tudi točen začetek informativnih oddaj. Gledali nas bodo, če bomo imeli dober program, ne pa če bomo začeli minuto ali dve prej.
Ampak številke gledanosti vašemu informativnemu programu trenutno ne kažejo najbolje.
Številke so se stabilizirale, očitno imamo skupino zvestih gledalcev. Računam, da bi z novostmi lahko še koga privabili. Mislim, da sta Dnevnik in Odmevi dobri oddaji, da o radijskih dnevnikih, ki so edinstveni, sploh ne govorim. Kar pa ne pomeni, da ne moremo biti še boljši.
Zakaj je bila potrebna obnova studia Dnevnika in Odmevov, če ste jih vendar prenovili tri leta nazaj?
Veliko prahu se je dvignilo glede prenove, ki pa to v resnici ni. Gre le za retuširanje, nov make up, osvežitev studia. V sam studio se tokrat ni investiralo, zamenjali smo le mizo in grafično podobo ter glasbo. Vse so izvedli naši zaposleni. Dejansko smo z minimalnim finančnim vložkom (malo manj kot 30 tisoč evrov, op. p.) dosegli veliko vizualno izboljšavo.
Nacionalki se največkrat očita, da v želji po kakovosti ostaja neatraktivna.
Prepričanje nekaterih je, da mora biti zahtevna vsebina abstraktno podana, da ji damo neki višji pomen. V resnici ni tako. Tudi zelo zahtevne vsebine se lahko podajo na atraktiven, sproščen ali celo zabaven način, pa ne izgubijo svojega pomena. To mora biti trend razvoja naših oddaj. Zato potrebujemo sveže ideje, se moramo bolj odpreti javnosti.
Ko smo pri javnosti: Sašo Hribar naj bi ustanavljal zavod, s katerim naj bi skupaj s plačniki RTV-prispevka opozarjal na nekakovosten program.
Mislim, da za tak zavod ni potrebe, ker gledalci in poslušalci pripombe posredujejo že sedaj neposredno urednikom, direktorjem, službi za komuniciranje in seveda varuhu njihovih pravic. Vse pripombe analiziramo, nanje odgovorimo in jih, če so upravičene, tudi upoštevamo.
Koliko sami spremljate program?
Ne toliko kot bi si želel. Veliko sem v avtu in poslušam radio, domov se vračam zvečer in pogledam z enim očesom, kar je na sporedu. Veliko uporabljam tudi našo aplikacijo RTV 4D, tako za ogled oddaj v živo kot iz arhiva. Sem zvest, ne pa tudi reden spremljevalec naših programov.
Torej se morate zelo zanašati na svoje podrejene, predvsem na direktorja televizije in radia?
Sistem je tako velik, da generalni direktor ne more vsega vedeti in o vsem odločati sam. Nismo majhna družinska firma. Zato moram imeti okoli sebe ljudi, katerih odločitvam lahko zaupam. Seveda se velikokrat sestanemo in pogovarjamo. Sistemski problemi in strateške odločitve pa so tiste, s katerimi se ukvarjam sam in s svojo najožjo ekipo.
Koliko dejansko sploh lahko suvereno sprejemate odločitve, glede na to, da imate nad sabo nadzorni svet, sindikate, svet delavcev …?
V bistvu je treba vsak dan iskati rešitve, ki bodo zadovoljile vse te odločevalce. Potem pa so tu še določena vprašanja, na katera nimamo vpliva, ko samo dobimo na mizo odločitve vlade ali parlamenta, kot na primer določila o plačah v javnem sektorju. Kake hude avtonomije pri odločitvah o finančnem poslovanju zato ni in je tak sistem toliko težje upravljati. Kar se tiče programa, pa imamo direktorja televizije in radia, ki imata že po statutu veliko pristojnosti, pod njima pa so relativno avtonomni odgovorni uredniki, ki vodijo uredništva. Sam ne posegam v uredniško avtonomijo in ne preprečujem njihovih odločitev, razen če niso skladne z zakonodajo ali notranjimi pravili zavoda.
O čem torej suvereno odločate?
Naloga generalne direkcije je v tej konfederaciji uredništev predvsem, da zagotovi pogoje za delo, vire sredstev in poskrbi, da ves sistem deluje. Uredništva, ki so avtonomna, pa ustvarjajo program. Nihče pa nima absolutne oblasti.
S čim glede programa trenutno niste zadovoljni?
Hm … Tega ne bom povedal. (smeh) To bom reševal znotraj hiše.
