Nejc Drobnič je v precej stvareh poseben in izjemen. Najprej je veseljak po srcu. Vedno dobre volje in nasmejan. Potem je veseljak po poklicu, že nekaj let zvest radiu in TV Veseljak Golica. Športni strelec. Doma iz Ribnice. Rad ima mir in dobro hrano. Kitarist, ki je sodeloval že z mnogimi narodnozabavnimi ansambli, v zasedbi Ansambla Roka Žlindre, nekaj časa je imel svoj ansambel Kvintet 7, igral je tudi v ansamblu Akordi in priložnostnem ansamblu Lahov Boris s Prijatelji, pel je v sestavu Potoški fantje. Trenutno, pravi, nima časa za takšno ukvarjanje z glasbo, a se bo k njej gotovo vrnil.
Kdo je Nejc Drobnič, ko ugasnejo kamere?
Dokaj navaden fant oziroma moški, s preveč zanimanja za preveč stvari in s premalo časa.
Kaj vas je v življenju najbolj zaznamovalo – glasba, mediji ali kaj tretjega?
Zagotovo je to glasba, saj sem zaradi glasbe že leta 2008 postal radijski voditelj – uf, ali sem res že toliko star – na radiu Univox in kasneje na radiu Urban, kjer sem, ne boste verjeli, vodil narodnozabavne oddaje.
Katera pesem vam je najbližje – tista, ki vas vedno gane?
Ganejo me pesmi, ki so zapete z dušo – lahko rečem tudi z »jajci« –, predvsem pa so to pesmi, ki so vezane na domovinsko tematiko.
Ste bolj radijski ali televizijski človek – kje se počutite bolj doma?
Ko se je začela zgodba radiovizije, ko smo združili do takrat dva nezdružljiva medija, sem bil prepričan, da je radio moja prva domena, in prav sem imel. (smeh) Televizija je prišla kasneje in danes se, hvala bogu, za kamere ne zmenim več.
Kaj vas najbolj nasmeji – v službi ali zasebno?
V službi zagotovo kreativne ideje mojih sodelavcev, sicer pa sem po navadi jaz tisti, ki naredi ali izusti kakšno neumnost in skrbi, da sodelavcem ter direktorju ni dolgčas.
Kako je nastala ideja za oddajo Ubrano po slovensko – ste bili zraven od začetka?
Seveda, ideja je zrasla na »zelniku« Matjaža Kneza, ki je tudi producent oddaje, in tudi na mojem. Nekako se nama je že nekaj časa zdelo samoumevno, da bi midva delala tako oddajo, saj oba prepevava v vokalnih sestavih.
Kaj pomeni naslov oddaje – zakaj ravno »ubrano«?
Ubrana slovenska pesem nas spremlja že iz zgodovine. Marsikateri narod, ki je slišal naše pevce tudi zunaj meja naše domovine, nam priznava, da tako ubrano, kot zapojemo Slovenci, ne zna nihče. Seveda pojejo lepo tudi ostala ljudstva in kulture, ampak tako raznolikega in milozvočnega repertoarja ne najdemo nikjer na svetu.
Kako izbirate goste – iščete tiste, ki ohranjajo tradicijo ali tudi sodobne ustvarjalce?
Iščemo predvsem kakovostne sestave, ki združujejo oboje. Ker nikoli ne smemo pozabiti pesmi, s katero smo zrasli, če pa hočemo rasti, moramo gledati sodobno. In ko sestav upošteva oboje, je to gotovo pot k uspehu. Takih sestavov je po Sloveniji precej, le malo manj so znani, ampak z oddajo Ubrano po slovensko bomo tudi to spremenili.
Oddaja se vrača tudi v pretekle čase – kako pomembno je po vašem mnenju, da ohranjamo ljudsko glasbo?
Ohraniti nekaj, kar se prenaša na mlajše generacije iz roda v rod, je plemenito dejanje, ki zahteva veliko ljubezni do tega, kar nam je bilo položeno v zibelko. To nas opisuje, to je del nas, pa naj si bo to hrana, ples, ročne spretnosti ali petje.
Kaj je za vas najlepše pri slovenski glasbeni dediščini?
Da je tako raznolika – in to raznolikost najdemo zgolj na 20.000 kvadratnih kilometrih – pa še te raznolikosti nismo raziskali niti do nekaj odstotkov. Imamo zelo priznane skladatelje, kot so izjemni Ipavci, pa tudi koroški skladatelj Pavle Kernjak, ki nam je zapustil številne lepe melodije. A to je le nekaj tistih, ki spadajo v reden repertoar vokalnih sestavov. Tudi mlada generacija skladateljev se že postavlja ob bok velikim.
Kako vidite vlogo televizije pri ohranjanju kulturne raznolikosti?
Mislim, da je nujna, saj gledalec dobi popolno sliko. Zagotovo je to dodana vrednost, in če bomo televizijo znali izkoristiti do te mere, da nam služi v korist, se lahko ohrani zelo veliko, mogoče tudi že pozabljenih pesmi. TV Veseljak Golica je zagotovo prva v vrsti, ko govorimo o ohranjanju slovenskega.
Imate kakšno posebno izkušnjo z ljudskimi pesniki ali z a capella skupinami?
Z ljudskimi pesniki ne, vsaj kolikor vem, z a capella skupinami pa precej. Jaz prepevam v različnih zborih in vokalnih sestavih od svojega sedmega leta, se pravi – letos prepevam že 30 let. Moje zadnje obdobje pa so najbolj zaznamovali Potoški fantje, katerih član sem devet let.
Če bi lahko povabili kogarkoli – živega ali pokojnega – v oddajo, kdo bi to bil in zakaj?
Zagotovo Pavle Kernjak, koroški skladatelji, ki mi je po ustvarjanju najbližje. Pisal je napitnice in v note spravil nemalo koroških narodnih. Ena zanimivost je tudi ta, da je vsaki svoji »ljubici« napisal pesem. Zagotovo sta najbolj znani Katrca, Katrca in Mojcej, oh, Mojcej.
Kaj vas najbolj sprosti po snemanju – tišina, glasba ali dobra družba?
V bistvu ni neke potrebe po sproščanju, saj snemanja potekajo dokaj gladko, in če že govoriva o sprostitvi, je to zagotovo pogovor z gosti in seveda producentom, kaj bomo naslednjič naredili bolje.
Ste kdaj med snemanjem zapeli skupaj z gosti?
Sem, ko sem bil gost s Potoškimi fanti! (smeh)
Kaj bi svetovali mladim, ki želijo ohranjati slovensko glasbeno tradicijo?
Naj predvsem poslušajo kakovostne slovenske zasedbe, tukaj na prvo mesto postavljam Kvartet Do, in naj ostanejo zapisani kakovostnemu izvajanju.
Če bi Ubrano po slovensko bila pesem – kakšna bi bila?
Zvenela bi mogočno, na trenutke izjemno čutno, predvsem pa bi imela v sebi tudi malo »žlehtnobe«, tako kot jo ima prava slovenska ljudska pesem.
In za konec: kaj vam pomeni beseda »domače«?
Meni ogromno, marsikomu nič, ampak na Veseljaku smo zavezani k temu, da predvsem mlade opogumljamo, da je domače odlično – da ni nujno, da je najboljše tisto, kar nam v kontejnerjih pripeljejo iz dežel tam nekje ...
