Nicholas Jarecki (34 let) je bil za svoj filmski prvenec Arbitraža dobro pripravljen. Potem ko je že pri 19 letih končal študij filma na Univerzi v New Yorku, je kmalu občutil, kako težko je mlademu filmarju uspeti v togem studijskem sistemu tovarne sanj. Torej je v svoji knjigi Breaking In: How 20 Film Directors Got Their Start spregovoril o tem, kako so se drugi pred njim spopadli s to težavo. V naslednjih letih je potem pri televiziji, denimo pri HBO-ju, zbiral izkušnje kot režiser, avtor in producent, preden je posnel celovečerni dokumentarni film The Outsider. Vse to seveda še ne more pomeniti uspešnega začetka filmske kariere, toda Jareckiju se je čas uvajanja izplačal. Imel je srečo, da je lahko delal s pravima hollywoodskima velikanoma, Richardom Gerom in Susan Sarandon, vendar mora tudi Gere biti hvaležen mlademu režiserju, da ga je potegnil iz umetniškega mrtvila in ga pripeljal do letošnje nominacije za zlati globus za najboljšega igralca.
Robert Miller (Richard Gere) ima vse: uspešno vodi svoje podjetje, ima ljubečo ženo Ellen (Susan Sarandon) in njegova hčerka Brooke in sin Peter (Britt Marling, Austin Lysy) sta prav tako kot oče poklicno uspešna. Toda le redko kdo ve: Robertovemu podjetju trenutno slabo kaže. Ker se je Robert pri poslu v Rusiji uštel, je moral vzeti posojilo, da je preprečil polom. Denar bi rad vrnil tako, da svoje podjetje proda bančniku Jamesu Mayfieldu (Graydon Carter). Dokler ta ne bo s podpisom potrdil prevzema, poskuša Robert prikriti težave podjetja. V tem trenutku, ko škandala ne potrebuje, se srečuje z galeristko Julie (Laeticia Casta), ki jo finančno podpira in ima z njo razmerje. Ko se nekega večera skupaj odpeljeta z avtom, Robert povzroči nesrečo, v kateri njegova ljubica umre. Paničen pobegne s kraja nesreče in poskuša zabrisati sled. Jimmy (Nate Parker), sin pokojnega kolega in Robertova edina zveza zunaj njegovega poslovnega sveta, naj bi mu pri tem pomagal. Toda s tem kralj goljufij sproži dogodke, zaradi katerih ga spregleda ne le zlohoten detektiv Michael Bryer (Tim Roth) – tudi družina in poslovni partnerji so čedalje bolj nezaupljivi.
Zlom velike banke Lehman-Brothers septembra 2008 je ZDA travmatiziral kot noben drug dogodek po 11. septembru. To se kaže tudi v iskanju grešnih kozlov, ki jih vidijo predvsem na Wall Streetu. Ravno v Hollywoodu to natančno in vsestransko proučujejo – filmi, kot sta, denimo, Veliki padec (Margin Call) in Kozmopolis, bolj opozarjajo na strukturalne težave kot na posamezne barabije bančnikov. In tudi od filma The Wolf of Wall Street Martina Scorseseja z Leonardom DiCapriem si lahko obetamo več kot samo delitev na dobro in zlo. To kritično temo je tudi režiser Nicholas Jarecki izbral za svoj filmski prvenec. Pravzaprav naj bi Al Pacino smuknil v kožo umazanega finančnika. Da ga namesto njega zdaj igra Richard Gere, je filmu samo v korist. Kajti Jareckiju ne gre samo za preprosto obsodbo narcističnega dobičkarja. Medtem ko bi Pacino z diaboličnim izrazom brez dvoma ustvaril veliko bolj podlega Millerja, je ravno čarobna očarljivost romantika Gera, ki tako sijajno poudarja režiserjevo videnje: Arbitraža naj bi pokazala, da Miller svojega početja niti za hip nima za moralno propadlega. Miller je lahko, trezno gledano, še tako neizmerno samoljuben – sam se ima zgolj za nekoga, ki hoče v hladnem svetu izvleči najboljše za sebe in družino. Otrok 50. let je, kot prizna, patriarh, ki mora igrati svojo vlogo tako kot vsakdo drug. Ko očara ženske ali poslovne partnerje, to ni fasada skrite spake. Veliko neprijetneje je spoznanje, da tip dejansko nekako dobro misli. In prav zaradi tega neomajnega prepričanja ni zmožen sprevideti svoje usodne napake: da ima kot veliki ljubimec, zaščitnik in podpornik pravico do vsake metode in želje in da to on pač najbolje ve.
