"Je naš vsakdan črna komedija?" se vprašamo po ogledu filma Hvala za Sunderland, prvega celovečerca režiserja Slobodana Maksimovića. Se da v teh skrb vzbujajočih časih s prikazom realnosti še izvleči nasmešek? 

 Na 15. festivalu slovenskega filma je bil Hvala za Sunderland nagrajen s štirimi vesnami, nagradami strokovne žirije. Režiser, ki je bil nad nagradami presenečen in iskreno vesel, pravi o zgodbi, v kateri se loteva aktualnih težav malega človeka, da je ni želel žanrsko opredeljevati. “Odločil sem se posneti film o stvareh, ki jih vidim okoli sebe, jih vsak dan srečujem ali zanje slišim v medijih,” razmišlja na glas Slobodan Maksimović in spomni, da se tudi v življenju prepletajo žalostne in vesele reči. “Super, če kdo v tem filmu prepozna kanček komedije, a to je zgodba o življenju v Sloveniji danes.”

 DOSTOJANSTVO LE FANTAZIJA?

Johan (igra ga Gregor Bakovič) je tovarniški delavec, ki mu usoda ni najbolj naklonjena. V želji po boljšem življenju in zaslužku oropa svojo taščo, denar pa po nasvetu prijatelja Janeza (Jernej Kuntner) pri lokalnem prevarantu Zlatku (Branko Đurić) “vloži v tuje trge”.  S svojo brezglavostjo seveda razočara ženo Sabino (Tanja Ribič), ki se preseli k nekdanjemu sošolcu, sam pa začne obupavati nad lastnim življenjem in se odloči za samomor. Nesrečniku ne uspe niti ta načrt.

Scenarij za film je Maksimović začel pisati pred štirimi leti, ko je še razmišljal o kratki zgodbi, ki pa je bila producentom na TV Slovenija tako zanimiva, da so mu predlagali, naj ustvari daljši film. Po dveh letih dela je nato nastal njegov prvi celovečerec, ki nas v svojem iskrenem univerzalnem filmskem jeziku očara z vprašanjem, ali je dostojno življenje malega človeka le še ena fantazija več.

“Žal je res. Ampak v slovenskem jeziku obstaja meni zelo ljuba beseda – upati, ki ima dva pomena: upati si in upanje. In mislim, da morajo ljudje tako razmišljati, da si upajo nekaj narediti, da lahko upajo, da jim bo bolje. Ne smemo kriviti hrbta in pristati na ustrahovanje, ki nas vsak dan napada iz medijev.  Ja, je težko, ampak ne dovolite, da nas strašijo. In ker ni reakcije, se ustrahovanje stopnjuje,” nadaljuje režiser o realnem stanju duha, ki se kaže v filmu. Njegov glavni lik ni junak, ki bi se uprl, to čisto zares ostaja le njegova fantazija, a ni mu dovolil, da bi si vzel življenje. “Ne, ne privoščim mu tega. Nikomur. Vsak dan prinaša novo upanje, to sem želel sporočiti. Johan je dobil “sodnikov podaljšek”, da nadaljuje življenje.”

 GANJEN OB NAGRADI, RAZOČARAN NAD PODELITVIJO

Slobodan Maksimović je že zelo zgodaj ob nastajanju zgodbe mislil na to, koga bi želel v vlogi Johana, in navdušen je bil, ko je Gregor Baković sprejel vlogo. Sodelovanja pa se je razveselil tudi igralec; pravi, da je Johana rad igral: “Odgovarjale so mi neke stvari, ki sem jih prepoznal, da bi lahko bile moje. Tako zelo enostavne, da bi lahko bile moje. Sprejel sem ga in vzel kot absolutno realen lik, ki pa je v filmskih okoliščinah, kot kaže, doživel zdrs v tragikomično.” Ob novici, da je nagrajen z vesno za najboljšo glavno moško vlogo, je bil Bakovič ganjen od veselja, a toliko bolj razočaran nad načinom podelitve in banalnostjo kritike strokovne žirije.

V filmu so ob Gregorju Bakoviću zaigrali, kot rečeno, Tanja Ribič, Jernej Kuntner in Branko Đurić ter Štefka Drolc, Polde Bibič, Eva Derganc, Primož Petkovšek in drugi.

Vesna strokovne žirije za:

– najboljši film festivala

– najboljšo glavno moško vlogo (Gregor Baković)

– najboljšo stransko moško vlogo (Branko Đurić)

– najboljšo montažo (Jurij Moškon in Milan Milošević)