Uradno se je armenska kinematografija rodila 16. aprila 1923, ko je bil z odlokom sovjetske armenske republike ustanovljen Goskino Armenije. Pionirja armenske kinematografije sta bila Daniel Dznuni in zvezda ruskega filma do oktobrske revolucije Amo Bek-Nazarov, ki je tudi režiser prvega armenskega filma, Namus (1924). Posnel je tudi prvi zvočni film Pepo (1935).

Morda najbolj znan filmski Armenec – če izpustimo igralko in pevko Cher – je ameriški režiser Rouben Mamoulian (1897–1987), ki je režiral Kleopatro, potem pa so ga nagnali in zamenjali z režiserjem Josephom Mankiewiczem; podobno usodo je doživel pri režiji filma Porgy in Bess, ko so ga zamenjali z Ottom Premingerjem. V zgodovino se je vpisal s filmom Doktor Jekyll in gospod Hyde (1931). Rodil se je v Tbilisiju, danes v Gruziji, prav tako kot Sergej Paradžanov (1924–1990), ki je danes najbrž sinonim za armenski film, čeprav je v armenščini posnel samo celovečerni film Sajat Nova - granatna barva (1968), torej je zaslovel po "ukrajinskih filmih" Prvi ljubimec (1959) in Sence davnih prednikov (1966).

Poetični mozaik Sajat Nova je poskus vizualizacije časa, življenja, poezije, ljubezni in odnosa do vere, oblasti in naroda srednjeveškega armenskega pesnika Sajata Nove, ki je pisal v armenščini, gruzinščini in azerbajdžanščini. Paradžanov je svoje ustvarjalne postopke, značilne za ta film – ki ga je sovjetska cenzura zrezala, vendar se je birokracija z njim postavljala v tujini –, pozneje razvijal v filmih Legenda o Suramski trdnjavi (1984) in Ašik Kerib (1988).

Ob petih filmih Paradžanova bo v Cankarjevem domu mogoče videti še Koledar (1993) režiserja Atoma Egoyana, Potovanje v Armenijo (2006) režiserja Roberta Guédiguiana in Mejo (2009) režiserja Harutjuna Hačaturjana.