V filmu Državni sovražnik igrate gangsterja Johna Dillingerja. Imate radi gangsterske filme?
Zelo. Odraščal sem s Humphreyjem Bogartom in Jamesom Cagneyjem ter s filmi, kot je Angels with Dirty Faces. Všeč mi je takratni stil, moda, kako so se možje in žene oblačili in izražali svojo individualnost. To je bilo obdobje art decoja.
Na vlogo Dillingerja ste se pripravljali tudi tako, da ste odšli v zapor.
Ja, bilo je noro. Snemali smo v enem od zaporov, kjer so zaporniki včasih pod ključem tudi po cele dneve. Tam je bilo nekaj res slabih fantov. Paznik me je popeljal naokoli, bilo je strašljivo. Vsi zaporniki so kričali: "Hej, kapitan Jack Sparrow, pomagaj mi! Spusti me ven. Vem, da lahko. Prosim!"
Na premieri Državnega sovražnika so vaši oboževalci noreli, omedlevali in kričali na vse grlo. Očitno se ni nič spremenilo: še vedno ste na vrhu priljubljenosti, le malo igralcev se lahko kosa z vami.
Ja, to je neverjetno tudi zame. Čeprav sem že tako dolgo v tem poslu, tega še vedno ne dojemam. Čudovito je vedeti, da imajo oboževalci še vedno radi tvoje delo. In če povem po pravici: oboževalci so v resnici moj šef, ne studio. Brez gledalcev ne bi obstajal, ne bi imel dela. Zato si moram na premierah in drugih dogodkih vzeti čas zanje, podpisovati avtograme in se slikati z njimi. Pomislite: da bi na premieri stali v prvi vrsti, nekateri pridejo že noč prej, tudi če dežuje ali zmrzuje. To je noro, zato jim skušam kako poplačati. Torej ti ljudje niso moji oboževalci, ampak moj šef.
Na začetku kariere ste bili drugačni, stvari se vam niso zdele tako preproste, imeli ste hude težave z alkoholom in mamili. Kako ste se rešili?
Slaven sem postal leta 1987 s serijo 21 Jump Street in vsi so kaj hoteli od mene. Nisem mogel v restavracijo, bar, bil sem v središču pozornosti. Ni mi bilo všeč, saj tega nisem bil vajen. Nekateri ljudje to z lahkoto sprejmejo, jaz pa se nikakor nisem mogel spoprijeti s tem. Bil sem obupan, ker nisem mogel najti smisla življenja, saj sem ravno spoznal, da me denar in slava ne osrečujeta. Vse mi je šlo tako na živce, da sem začel piti, saj sem mislil, da se bom tako rešil vseh težav in se sprostil. Ampak očitno sem se zmotil. Postajal sem vedno hujši pijanec. Bilo je peklensko.
Časi "divjega Johnnyja" so sedaj za vami?
Če mislite na fanta, ki je razbijal hotelske sobe in lovil paparace, potem je odgovor pritrdilen. Ne pomeni pa to, da popolnoma ignoriram svoje "prejšnje" življenje. Še vedno stojim za njim. To so bila nora leta, ne morem jih zbrisati. Obžalujem le, da sem uničeval svoje telo z različnimi substancami. To je bilo nezdravo, zanima me, če se bodo čez nekaj let začele kazati posledice … Moj največji problem je bila vedno moja jeza. Bil sem kot vulkan, ki neprestano bruha. Ampak sedaj sem zaradi družine drugačen človek.
Celoten intervju preberite v aktualni številki revije Stop (št. 36, izid 9. september 2009).
