Da je vsakomur jasna medzvezdna sprememba smeri, se enajsti film imenuje preprosto Zvezdne steze, brez rimske številke XI. Abrams se namreč noče navezati na pretekle filmske pustolovščine. Takoj na začetku doseže nekaj čudovitih trenutkov: Kirkov oče se žrtvuje, da reši življenje posadke, žene in sina. Prizor shaja brez veliko besed, nosi ga skoraj samo glasba in potegne gledalca v film. Sijajni posebni učinki ne obvladujejo zgodbe, temveč so njen del: starega Spocka in Romulanca vrže več kot 150 let v preteklost. Nero krivi Spocka in Zemljo za propad romulanskega imperija. Začne se brutalno maščevanje. Pri tem sreča še mladega Jamesa Tiberiusa Kirka, ki ga hoče ustaviti.

Mladi igralci nosijo veliko dediščino s presenetljivo lahkotnostjo. Predvsem Chris Pine kot Kirk prepriča s sproščenostjo in ironijo, združeno s kančkom samoljubnosti in arogance; s tem je blestel tudi William Shatner v originalu. Zachary Quinto kot mladi Spock se lahko igra z vlogo veliko bolj, kot je bilo kdaj dovoljeno Leonardu Nimoyu kot Vulkancu (tudi ta ima tukaj kratek nastop).

Vendar ima ta nova pustolovščina tudi šibkosti. Zgodba je sicer napeta in razgibana, toda Erick Bana kot nasprotnik Nero sicer deluje grozeče, vendar ostaja bled, ker njegovo sovraštvo nima globine. Občutek imamo, da je v zgodbi preprosto le zato, ker hudobec ne sme manjkati. Tudi zgodba sama ne prepriča, vendar Abramsu ponuja priložnost, da pretrga s preteklostjo. S potovanjem skozi čas je ustvarjena drugačna resničnost in s tem tudi novo 23. stoletje.

Več preberite v aktualni številki revije Stop (št. 18, izid: 6. maj 2009).