Terry-Thomas je angleška komedijantska legenda, ki je višek slave doživel v petdesetih in šestdesetih letih, ko je ustvaril nekaj nepozabnih likov. Zadnjih 20 let življenja po diagnozi Parkinsona je preživljal pekel, na koncu je umrl pozabljen in reven.
Terry-Thomas se je rodil 10. julija 1911 kot Thomas Terry Hoar Stevens v Finchleyu na severu Londona. Bil je četrti od petih otrok Ernesta Stevensa, šefa lokalne mesnice in priložnostnega igralca. Preživljal je relativno brezskrbno otroštvo, čeprav je imel vedno občutek, da sta si starša namesto njega želela punčko. Ko je dosegel najstniška leta, sta se njegova starša odtujila in zapadla v alkoholizem. Da bi ju razvedril (in pobotal), je pogosto izvajal improvizacije s komičnimi vložki, pripovedoval šale in plesal. Pri desetih letih se je naučil govoriti razločno in preudarno, kar je nekoč opravičil s tem, da z dobro govorico ljudje takoj mislijo, da je nekdo dobro izobražen in so bolj pozorni nanj. V zgodnjih letih ga je navdušilo gledališče in je spremljal lokalne predstave, navdušil pa se je tudi za modo in posnemal igralca Douglasa Fairbanksa. Po končani nižji šoli se je pri 13 letih preselil v javno šolo v Ardinglyju, kjer je blestel v latinščini in geografiji, sodeloval pa je tudi pri drami, od koder je bil pozneje izključen zaradi tega, ker se nikoli ni držal teksta. Igral je tudi v šolskem jazz orkestru in občasno plesal.
Daleč od igre
Po končani šoli se je 1927 vrnil v London, kjer ni prav vedel, kaj naj počne, zato se je zaposlil kot uradnik v transportnem podjetju. Nikoli pa ni nehal uganjati norčij in je svoje prijatelje zabaval s posnemanjem raznih znanih likov. Končno so ga opazili pri podjetju in vključili v dramski klub. Debitiral je kot Lord Trench v Dover Road na deskah Fortune Theatrea v Londonu. Kmalu je redno nastopal v različnih amaterskih produkcijah. 11. aprila 1930 je tudi prvič nastopil profesionalno na večeru Sindikata železnic pod imenom Thos Stevens. Čeprav je pijano publiko spravil ob živce, je zaslužil 30 šilingov. 1933 je zamenjal službo in nekaj časa pomagal prijatelju v trgovini z elektromaterialom, potem pa je nastopil službo trgovskega potnika. Kot nekdo, ki se je rad oblačil po modi, je vsekakor naredil vtis, v prostem času pa je igral ukulele v lokalnem ansamblu in s sestro prijatelja začel nastopati s plesnimi točkami, kar jima je prineslo kar lepe denarce.
Leta 1933 Terry-Thomas ni več živel doma, pač pa prijatelju, ki je bil filmski statist in ta mu je predstavil idejo, da bi se poskusil tudi v tem poslu. Terry-Thomas je debitiral v filmu Privatno življenje Henryja VIII in do 1941 posnel še 16 filmov, od tegaje bil podpisan le v enem. Prve besede je izgovoril 1935 v komediji Enkrat na milijon, kjer je zavpil »Tisoč!«. Ko ni snemal, je nastopal po klubih in poučeval ples.V tem času je imel ime Thomas (ali Thos) Stevens, kmalu pa je obrnil črke in postal Mot Snevets, a ne za dolgo, postal je Thomas Terry, a ko so ga ljudje zamenjevali z Ellen Terry, je zamenjal vrstni red v Terry Thomas in 1974 dodal še vezaj.
Terry nekaj
»Vsako zase ni pomenilo nič, povezani skupaj sta tvorili blagovno znamko.« Vezaj je bil tudi simbolika njegove skorajcentimeter velike špranje med sprednjima zobema. Razvil je prav poseben stil na odru in izven njega, cigarete je kadil z ustnikom, uporabljal je monokel in v žepu suknjiča nosil nagel.
Leta 1937 je srečal južno afriško plesalko in koreografinjo Ido Florence Patlansky, z odrskim imenom Pat Patlanski, ki je potrebovala partnerja za flamenko, a je v njem videla bolj komedijanta, skupaj sta ustvarila predstavo Terri in Patlanski, ki je postala zelo popularna. Postala sta par in se februarja 1938 tudi poročila. Poleti 1938 je začel Terry-Thomas nastopati tudi v produkcijah na BBC-ju. Par je po začetku druge svetovne vojne začel nastopati za angleške čete v Franciji. Njun zakon je bil buren, ona ga je varala od začetka, zato je isto počel tudi on. Leta 1942 je bil vpoklican v vojsko, kjer je še naprej zabaval vojake, sodeloval je tudi v civilnih produkcijah na BBC, najbolj znan je bil njegov skeč Tehnična napaka, kjer je upodobil nervoznega napovedovalca, ki so mu izginile plošče, s svojimi izjemnimi pevskimi sposobnostmi pa je potem oponašal tako pevce kot pevke tistega časa. Ideja je bila tako popularna, da je z njo nastopal po celotni Britaniji. Iz vojske so ga odpustili 1. aprila 1946.
Povojno desetletje
Prva leta po vojni je prebil na odrih Britanije in Evrope, nastopal je v igrah in skečih, med njimi je bila seveda legendarna Tehnična napaka. Opazili so ga tudi mediji in čez noč je postal slaven. S predstavo Piccadilly Hayride je nastopil v 778 uprizoritvah do januarja 1948, videlo jo je več kot milijon ljudi in prinesla je lepe denarce. Ob vsem tem je sodeloval še na drugih odrih, oktobra 1948 pa je dobil tudi svojo radijsko oddajo na BBC-ju, To Town with Terry, s katero pa ni bil zadovoljen. Oktobra naslednje leto je napisal scenarij in sodeloval v novi seriji na BBC TV, How do you view, ki velja za prvo komično serijo na britanski televiziji. Terry-Thomas je v program prinesel nekaj zelo izvirnih idej in ni bil le preoblečena radijska serija. Posneli so pet serij, poslednja epizoda je bila na sporedu junija 1952, Terry-Thomas pa je postal prvi televizijski zvezdnik svoje domovine. Svoje scenarije in ideje je še naprej plasiral tudi v različnih radijskih produkcijah, nekaterih uspešnih, nekaterih preslišanih. 1954 se je razšel s svojo ženo, ločila sta se osem let pozneje.
Gospod na filmu
Konec 1956 je dobil svojo prvo večjo filmsko vlogo v filmu Zeleni mož (1956) in Napredek vojaka (1956). V slednjem je imel le 10 minut, a je skoraj ukradel pozornost glavnemu junaku. Komedija bratov Boutling je bila uspešna in brata sta igralca podpisala za še pet filmov. Prvi je bil Bratje pred zakonom (1957) z Attenboroughom in Ianom Carmiachelom, sledili so Vesela je nevesta (1957), Srečni Jim (1957) in Gola resnica (1957), kjer je prvič sodeloval s Petrom Sellersom. Na snemanju je Terry-Thomas padel v ledeno hladno jezero in potem kar nekaj časa bolehal. S Sellersom je spet sodeloval v musicalu Palček in je bil za vlogo nominiran za Bafto. Med snemanjem je ves čas moral jemati zdravila proti bolečinam potem ko je v Goli resnici staknil lumbago. Snemanje je trajalo skoraj pol leta, po njem pa se je Terry-Thomas za nekaj časa vrnil na oder londonskega Palladiuma v Velik kot življenje. 1959 je izdal svojo prvo avtobiografijo in nastopil v še dveh filmih bratov Boutling, Mož s klobukom (1959), spet s Sellersom in nadaljevanje Napredek vojaka, Z mano je vse v redu, Jack (1959) z isto zasedbo. 1961 je zaigral v svoji prvi resni vlogi, Stvar zdravja (1961). Film so kritiki umorili, Terry-Thomas pa je pokazal, da zna biti še kaj drugega kot komedijant, opustil je odrsko nastopanje in se posvetil samo filmu.
Holly-Terry-Thomas
Del 1961 je preživel v Ameriki, kjer je igral profesorja v Samskem stanovanju, njegovem prvem hollywoodskem filmu, sodeloval je tudi v božični oddaji Binga Crosbyja in drugih oddajah in dajal intervjuje za ameriške medije. Sledil je Čudoviti svet bratov Grimm (1962) in Ubij ali ozdravi (1962). V času, ko se je uradno ločil od žene, se je razšel tudi s svojo dolgoletno ljubico in uteho našel v 21-letni Belindi Cunningham, s katero se je poročil avgusta 1963, naslednje leto pa se jima je rodil prvi sin, Timothy Hoar. 1962 je dobil vlogo v komediji Ta nori nori nori svet, ki jo je najprej zavrnil in odletel v London, takoj po pristanku pa je poklical producenta Stanleya Kramerja in se usedel na prvi let nazaj. 1963 je dobil svojo drugo igralsko nominacijo, Zlati globus za komično vlogo v Miš na luni (1962), poskusil pa je tudi s svojo produkcijo, ustvaril je tri 15-minutne potopise iz Toskane, Južne Francije in Irske in ugotovil, da tega dela ne mara.
Leta 1964 je posnel film Kako umoriti svojo ženo, njegov najljubši film, v katerem je sodeloval z Jackom Lemmonom. Postala sta prijatelja in Terry-Thomas je bil povabljen na njegovo poroko. Skozi celo leto je nastopal tudi na ameriških televizijah in izdal še eno ploščo s svojimi skeči. 1965 je z Gino Lollobrigido in Rockom Hudsonom posnel polomijo Tujca v postelji in kultno letalsko parodijo Ti čudoviti možje v letečih škatlah.
Nazaj domov
Sredi šestdesetih se je Terry-Thomas naveličal hollywoodskega življenja in se vrnil na delo v Evropo, v ZDA se je vračal le še občasno. Še eden od kultnih filmov je Velika avantura (1966) z De Funesom in Bourvilom, ki je bil najbolj dobičkonosen film v Franciji vse do 2004. Sodeloval je tudi z italijanskimi filmarji v filmih kot je farsa Arabella (1967). Čeprav je zaradi evropskih filmov veliko potoval, je več denarja zaslužil z ameriškimi, kjer je še vedno občasno nastopil. Z Geneom Kellyjem je posnel Priročnik za poročenega moškega (1967), ki ga je Kelly tudi režiral in Terry-Thomasu njegova režija ni odgovarjala, je pa zato imel precej več časa za soigralko Jayne Mansfield. Slabo se je razumel z Doris Day pri filmu Kje si bil, ko so ugasnile luči (1968). 1967 e je na eni od poti v Monte Carlo ustavil na Ibizi in se odločil, da si tam ustvari dom. Ker je bil alergičen na arhitekte, je hišo narisal sam. Na sosednji otok se je preselila tudi njegova bivša žena Pat in njun odnos se je precej popravil, prav tako sta se obe ženi razumeli med sabo. 1969 je posnel tudi nadaljevanje Mož v letečih škatlah, cestno pustolovščino Dirka Monte Carlo. Do konca desetletja je zaigral še v nekaj filmih, med drugim Arthur? Arthur?, za katerega se je šalil, da ga nikoli niso predvajali in na nekaj televizijah doma, v ZDA in Avstraliji. Sedemdeseta je začel s komično grozljivko Omara strahov Dr. Phibesa (1971), ki je bila sprva označena za najbolj zanič angleško grozljivko po drugi svetovni vojni, pozneje pa je postala klasika.
Začetek bolezni
Med nastopom v Metro Theatreu v Sydneyu 1971 se je igralec počutil slabo, zato je obiskal zdravnika, kjer je ta ugotovil, da se mu rahlo trese leva dlan. Po vrnitvi v Anglijo so specialisti odkrili, da ima Parkinsonovo bolezen. Da ne bi vplivala na njegovo delo, je diagnozo zamolčal javnosti, vseeno pa je, ko so se simptomi začeli kazati kot tresavice, občasne zamrznitve in nerazločen govor, razkril bolezen, da bi zavrnil govorice, da igra pijan.
V naslednjih letih je delal, kolikor je lahko, večinoma v stranskih vlogah in kot gost. Posnel je nekaj televizijskih reklam . V sedemdesetih je doma posnel nekaj nizkoproračunskih filmov, Španska muha (1975) in Pustolovščine Toma Jonesa (1975). Oba filma so kritiki raztrgali. 1977 je nastopil v Psu iz Baskervillesa ob Petru Cooku in Dudleyu Mooreu, za film pa je menil, da je povsem zanič. Ponudbo za film Vihar (1979) je moral zavrniti zaradi slabega zdravja. Zadnji film je posnel 1980 in sicer je bila to nemško italijanska koprodukcija Febbre a 40!, tako zanič zasnovana, da je niso prikazali niti v obeh državah. Vseeno je ostal v filmski industriji in v začetku osemdesetih financiral tri filme. Za njih je dejal, da so mu prinesli 100-odstotno izgubo. Bil je gost v dveh oddajah Človeški možgani na BBC, kjer so govorili o njegovi bolezni.
Zadnja leta kot revež
Zasebno je Terry-Thomas postajal vse bolj depresiven, prodal je stanovanje v Londonu, prihodkov ni bilo več veliko, stroški zdravil so postajali enormni. 1983 je njegovo zdravljenje letno zahtevalo že 40 tisoč funtov, zato sta z ženo prodala tudi njuno hiško na Ibizi in se preselila v hišo bivše žene Pat na Majorko, ki jo jima je zapustila v oporoki – Pat je umrla poleti 1983. V tem času je začel s Terryjem Daumom pisati svojo avtobiografijo, Terry-Thomas pripoveduje zgodbe. Čeprav je bil osnutek končan do poletja 1984, ga je ves čas popravljal in biografija je bila izdana šele po njegovi smrti.
Leta 1984 je v nekem intervjuju povedal, da so mu zdravniki dali še štiri leta življenja. »Bog obvaruj še štiri leta, verjetno si bom prej razstrelil možgane!« 1987 si z ženo nista več mogla privoščiti življenja v Španiji, zato sta se vrnila v London, kjer sta živela v najetih stanovanjih in na koncu končala v trisobnem neopremljenem stanovanju za brezdomce, stroške pa jima je kril Igralski sklad. Sin njegovega bratranca, Richard Briers, prav tako igralec, ju je obiskal v tem stanovanju.
»Bil sem zgrožen. Sedel je tam, nepremično, skrušen, senca samega sebe. Bilo je grozljivo,« je povedal Briers. 9. aprila 1989 so igralci organizirali dobrodelni koncert za Terry-Thomasa, potem ko se je razvedelo, da živi dobesedno v revščini. Koncert s 120 nastopajočimi je trajal pet ur, vodil ga je Michael Caine, zbrali pa so 75 tisoč funtov. Denar je omogočil, da se je Terry-Thomas preselil v dom za ostarele blizu Godalminga v Surreyu. Tam je umrl 8. januarja 1990, star 78 let.
Zadnji gentleman kina
Po njegovi smrti je njegova persona živela naprej. Označili so ga zadnjega gentlemana kinematografije, režiser Michael Winner pa je o njem povedal, da neglede v kakšno vlogo so ga postavili, je bil vedno grozljivo prijazen. Njegov imidž je dobil posnemovalce že v šestdesetih, ko so ga imitirali številni drugi igralci. V šestdesetih je postal tudi lik v risankah – Dick Dastardly v serijah Hanne in Barbere, Wacky Races in Flying Machines. Na Terry-Thomasa se je naslonil Dustin Hoffman kot kapitan Kljuka v istoimenskem filmu, Rupert Everett ga je posnemal kot Princ v drugem delu Shreka, po njem se je zgledoval tudi Mark Ruffalo v lanskem z Oskarji nagrajenem filmu Nesrečna bitja.
