Bil je idol množic, zvezda številnih burlesknih kratkih filmov in eden prvih igralcev, ki je prešel tudi v režijo in produkcijo. Njegova kariera pa je v hipu strmoglavila zaradi škandala, ki je postal ena največjih medijskih afer 20. stoletja. V manj kot letu dni je od ljubljenca naroda padel med izobčence. A zgodba o Fattyju Arbucklu ni le tragedija o padcu – je tudi zgodba o vzponu iz anonimnosti, zgodba o umetniškem vplivu in nazadnje, o prezgodaj pozabljeni rehabilitaciji.
Začetki med glasbeniki in gledališčniki
Roscoe Conkling Arbuckle se je rodil 24. marca 1887 v Smith Centru v zvezni državi Kansas kot eden izmed devetih otrok Mary E. Gordon in Williama Goodricha Arbuckla. Ob rojstvu je tehtal več kot 5,9 kilograma, kar je pri očetu vzbudilo sum, da ni njegov biološki sin, saj sta bila oba starša vitke postave, zato ga je poimenoval po newyorškem senatorju Roscoeu Conklingu, razvpitemu ženskarju, ki ga je sovražil. Porod je bil za Mary travmatičen in je povzročil trajne zdravstvene težave, ki so prispevale k njeni smrti enajst let pozneje.
Ko je bil Arbuckle star skoraj dve leti, se je družina preselila v Santa Ano v Kaliforniji. Prvič je nastopil na odru pri osmih letih z gledališko skupino Franka Bacona, ki je gostovala v Santa Ani. Nastopanje mu je bilo v veselje, in z njim je nadaljeval vse do materine smrti leta 1898, ko je imel enajst let. Oče ga je vedno obravnaval grobo in po ženini smrti ni več skrbel zanj, zato si je Roscoe začel služiti kruh z raznimi priložnostnimi deli v hotelu. Med delom je pogosto prepeval, dokler ga ni nekega dne slišal profesionalni pevec, ki ga je povabil k nastopu talentov. Občinstvo je z aplavzom ali žvižgi ocenjevalo posamezne točke, najslabše pa so z odra dobesedno vlekli s pastirsko palico. Arbuckle je pel, plesal in se klovnovsko obnašal, a občinstva sprva ni navdušil. Ko je zagledal palico, kako se približuje iz zakulisja, se je v paniki prekucnil v orkestrsko jamo. To je občinstvo navdušilo do nepopisnega smeha – zmagal je in tako se je začela njegova kariera v varieteju.
Skoraj operni pevec
Leta 1904 je Sid Grauman povabil Arbuckla, naj nastopi s petjem v njegovem novem Unique Theatru v San Franciscu, kar je bilo začetek dolgoletnega prijateljstva med njima. Kmalu zatem se je pridružil gledališki skupini Pantages, s katero je potoval ob zahodni obali ZDA, leta 1906 pa je nastopil v Orpheum Theatru v Portlandu v Oregonu kot član potujočega varieteja, ki ga je vodil Leon Errol. Arbuckle je postal glavna zvezda skupine in z njo začel redne turneje po ZDA.
Šestega avgusta 1908 se je poročil z Minto Durfee (1889–1975). Minta je nastopala v številnih zgodnjih komedijah, pogosto prav ob Arbucklu. Bila sta precej nenavaden par – ona drobna in nizke rasti, on pa s skoraj 136 kilogrami precej bolj impozanten. Po poroki se je Arbuckle pridružil varietejski skupini Morosco Burbank Stock Company in z njo odpotoval na turnejo po Kitajski in Japonski. V ZDA se je vrnil v začetku leta 1909.
Svojo filmsko kariero je začel julija 1909, ko je za podjetje Selig Polyscope nastopil v filmu Ben's Kid. Pri Seligu se je občasno pojavljal v kratkometražnih komedijah do leta 1913, nato je za krajši čas prestopil k Universal Pictures, preboj pa je dosegel pri Macku Sennettu in njegovih znamenitih komedijah z enoto Keystone Cops. Čeprav je bil njegov zajeten videz nedvomno del njegove komične podobe, je bil Arbuckle sam zelo občutljiv glede svoje teže in je zavračal cenen humor na svoj račun, kot na primer, da bi se zataknil v vratih ali zlomil stol, zgolj za poceni smeh.
Arbuckle je bil tudi nadarjen pevec. Ko ga je slišal slavni operni tenorist Enrico Caruso, ga je spodbudil, naj opusti »to norčavost, ki jo počneš za preživetje«, in mu dejal, da bi z ustreznim šolanjem lahko postal drugi največji pevec na svetu.
Kralj komične burleske
Do leta 1913 je Arbuckle postal stalni obraz v filmih Senettovega studia Keystone. Tam je nastopal ob Ben Turpinu, Mabel Normand in Ford Sterlingu. Fatty je hitro postal ena največjih zvezd studia, posebej zaradi svoje stasu nelogične fizične komike, kjer je z lahkoto izvajal padce, prevale in vratolomne točke, ki so bile videti skrajno nevarne.
Sledilo je partnerstvo z Mabel Normand v vrsti uspešnic, kot so Fatty and Mabel Adrift (1916), kjer sta utelešala prisrčen, a kaotičen par, katerega življenje se vedno sprevrže v komični kaos. Arbuckle je že v tem obdobju začel režirati svoje filme in pogosto tudi pisal scenarije, kar mu je dalo popoln nadzor nad ustvarjalnim procesom.
Leta 1917 je Arbuckle podpisal pogodbo s podjetjem Joseph M. Schenck Productions, ki mu je omogočila, da postane eden najbolje plačanih igralcev svojega časa – z letnim dohodkom več kot milijon dolarjev (danes 25 milijonov), kar je bila v tistih časih astronomska vsota.
Uspešno sodelovanje velikih
Do leta 1916 se je Arbuckle že soočal z resnimi zdravstvenimi težavami. Okužba, ki se je razvila na njegovi nogi, je prerasla v absces, tako hud, da so zdravniki celo razmišljali o amputaciji. Čeprav mu je nogo uspelo obdržati, so mu zaradi bolečin predpisali morfij – pozneje so ga obtoževali, da je postal od njega odvisen. Po okrevanju je v partnerstvu z Josephom Schenckom ustanovil lastno filmsko podjetje Comique. Podjetje je postalo eno osrednjih produkcijskih jeder kratkometražnih nemih komedij, pri čemer so nastali filmi, v katerih so poleg Arbuckla igrali tudi Buster Keaton, Al St. John – Arbucklov nečak, s katerim je večkrat sodeloval – in drugi priljubljeni komiki tistega časa. St. John, ki se je specializiral za vloge predrznih, poskočnih likov, je pogosto nastopal ob njem kot protiutež Arbucklovi okorni dobrodušnosti.
Comique je v nekaj letih ustvaril nekatere najboljše kratke filme nemega obdobja, vendar je Arbuckle leta 1918 svoj večinski delež v podjetju predal Busterju Keatonu in sprejel Paramountovo ponudbo v vrednosti treh milijonov dolarjev za snemanje do 18 celovečernih filmov v treh letih.
Ne kličite me Debelinko!
Arbucklu njegov zaslonski vzdevek ni bil pretirano pri srcu. »Fatty« je bil njegov vzdevek že iz šolskih dni – sam je rekel: »To je bilo neizogibno.« Oboževalci so ga poleg tega klicali tudi »Princ kitov« in »Balonar«. Vendar se je ime »Fatty« nanašalo na lik, ki ga je igral na zaslonu – navadno naivnega, podeželskega dobrodušneža – in ne na njegovo pravo podobo. Ko je v filmih igral žensko vlogo, se je lik imenoval Gospodična Fatty, kot na primer v filmu Miss Fatty's Seaside Lovers. Arbuckle je ljudi izrecno zahteval, da ga izven snemanja ne kličejo Fatty in ko ga je kdo tako nagovoril, je navadno odvrnil: »Imam tudi pravo ime, veste!«
Mentor Busterju Keatonu
Ključno poglavje Arbucklovega življenja je prijateljstvo z mlajšim kolegom Busterjem Keatonom. Skupaj sta posnela več kratkih filmov, med njimi Mesarjev sin (1917), Coney Island (1917) in Kuhar (1918). Fatty je vzel Keatona pod svoje okrilje in mu omogočil prve pomembne nastope ter mu dal prostor za razvoj lastnega filmskega izraza. Keaton se je kasneje večkrat javno zahvaljeval Arbucklu za to priložnost in nikoli ni dvomil v njegovo integriteto.
Škandal v hotelu St. Francis
Na vrhuncu kariere, septembra 1921, je Arbuckle organiziral zabavo v hotelu St. Francis v San Franciscu. Med povabljenci je bila tudi igralka Virginia Rappe, ki je nekaj dni po dogodku umrla zaradi notranjih poškodb. Številni rumeni časopisi, željni senzacij, so začeli objavljati nepreverjene informacije, da naj bi Arbuckle zlorabil igralko, kar naj bi privedlo do njene smrti. Vse skupaj je sprožilo ogromen škandal.
Arbuckla so aretirali in obtožili posilstva in uboja. Primer je šel pred poroto kar trikrat. Prva dva sodna procesa sta se končala brez soglasja porotnikov, a brez obsodbe. Šele tretji proces marca 1922 se je končal z njegovo popolno oprostitvijo, porota pa je celo izdala pisno izjavo, v kateri je obsodila medijsko gonjo proti Arbucklu in zapisala, da mu je bila storjena velika krivica. Kljub temu je bila njegova kariera uničena. Njegovi filmi so bili umaknjeni iz distribucije, Hollywood pa ga je postavil na črno listo in čeprav je Will Hays, predstojnik novoustanovljenega cenzorskega telesa ameriške filmske produkcije, na pritisk javnosti dvignil doživljenjsko prepoved igranja, Arbuckle ni več našel dela kot igralec.
Tragedija nedolžnega
Večina kinooperaterjev je še naprej zavračala predvajanje Arbucklovih filmov, od katerih jih je danes več izgubljenih. Paramount je njegov zadnji film Crazy to Marry umaknil iz distribucije že po zelo kratkem prikazovanju in dal na polico dva celovečerca, ki ju je Arbuckle že dokončal: Prestopno leto in Hitri tovor. Ta dva filma sta bila nazadnje izdana le v Evropi, daleč stran od ameriških medijskih škandaloznih razprav in sta vsaj delno povrnila stroške produkcije.
Marca 1922, ko je bil Arbucklejev filmski opus še vedno prepovedan, je Buster Keaton podpisal dogovor, po katerem naj bi Arbucklu pripadlo 35 % prihodnjih dobičkov njegove produkcijske hiše Buster Keaton Comedies, da bi mu tako finančno olajšal življenje.
Novembra 1923 je Minta Durfee vložila zahtevo za ločitev, kot razlog pa navedla zapustitev. Ločitev je bila dokončno potrjena januarja naslednje leto. V resnici sta bila z Arbucklom že sporazumno ločena od leta 1921. Po kratkem spravnem poskusu je Durfeejeva decembra 1924 ponovno vložila ločitveni zahtevek. Arbuckle se je nato 16. maja 1925 poročil z igralko Doris Deane.
Arbuckle se je poskušal vrniti k filmu, vendar je odpor industrije do distribucije njegovih del vztrajal tudi po oprostitvi. Umaknil se je v alkoholno omamo. Po besedah njegove prve žene je »Roscoe tolažbo in uteho našel le še v steklenici«. Keaton je poskušal pomagati in mu dal delo pri svojih filmih. Arbuckle je napisal zgodbo za Keatonov kratki film Sanjarjenja (1922) in naj bi celo režiral nekatere prizore v Sherlock Jr. (1924), a ni jasno, koliko njegovega materiala je ostalo v končni verziji. Leta 1925 je bil izdan kratki film, ki ga je pred škandalom posnel Carter DeHaven in v katerem so nastopili Arbuckle, Keaton, Harold Lloyd, Rudolph Valentino, Douglas Fairbanks in Jackie Coogan.
V istem letu je v avgustovski številki revije Photoplay urednik James R. Quirk zapisal: »Rad bi videl, da se Roscoe Arbuckle vrne na filmska platna. Ameriški narod se ponosno sklicuje na svoj čut za poštenost. Radi bi, da svet gleda na Ameriko kot na deželo, kjer ima vsakdo enake možnosti. Ste res prepričani, da jih ima Roscoe Arbuckle danes? Jaz nisem.«
Umetniški izgon in vrnitev v ozadju
V naslednjem desetletju je Arbuckle nastopal le redko in pod psevdonimom William Goodrich režiral niz kratkih filmov, zlasti za druge komike. Njegov slog se je prelevil v bolj zrelo pripovedno komiko, a je ostajal v senci, daleč od nekdanje slave.
Šele v začetku 30. let so se mu počasi začela odpirati vrata. Leta 1932 je podpisal pogodbo z Warner Bros. za snemanje serije kratkih zvočnih filmov, ki so bili izjemno dobro sprejeti. Bil je tik pred tem, da ponovno zaživi kot komik znotraj nove dobe zvočnega filma.
Nenadna smrt in zamujena priložnost
A potem je 29. junija 1933, le dan po tem, ko je podpisal pogodbo za celovečerni film, Arbuckle umrl zaradi srčnega infarkta. Star je bil le 46 let. Novica je pretresla igralce in filmske ustvarjalce, saj je mnogim pomenil ne le legendo, ampak tudi človeka, ki je bil po krivici izločen iz industrije, ki jo je pomagal ustvariti.
Popravljanje krivice
Čeprav je Arbucklova kariera trajala le malo več kot desetletje, je njegov vpliv izjemen. Njegovi filmi so postavili temelje fizične komike, ki so jih kasneje nadgradili Chaplin, Keaton, Lloyd in mnogi drugi. Njegov slog, ki je združeval grobo burlesko in presenetljivo nežno občutljivost, je ostal vpliven tudi v času televizijske komedije. Več desetletij je bil Arbuckle tabu tema, a v zadnjih letih se zgodovinarji filma trudijo popraviti krivico. Njegovi filmi se restavrirajo, na festivalih se mu posveča retrospektive, v muzejih in študijah pa se vedno pogosteje omenja kot eden od očetov filmske komedije.
Zgodba Rosca »Fattyja« Arbuckla ni le zgodba o filmski zvezdi, ki je padla. Je opomin na hudobijo in moč medijev, nevarnost senzacionalizma in tudi na krhkost slave, pod katero je vsakdo le človek.