Kljub kratkosti je Georges Méliès s svojim Le Voyage dans la Lune (Potovanje na Luno, 1. september 1902) postavil temelje celega žanra in filmski umetnosti pokazal, kaj vse je mogoče na platnu.
Georges Méliès – iluzionist, ki je postal čarovnik filma
Méliès se je rodil leta 1861 v Parizu in že kot mladenič kazal navdušenje nad iluzionizmom. Prevzel je gledališče Robert-Houdin, kjer je razvijal svoje magične predstave. Ko je leta 1895 videl prve projekcije gibljivih slik bratov Lumière, je v tem takoj prepoznal novo obliko čarovnije. Za razliko od bratov Lumière, ki so film razumeli kot dokumentarno okno v resničnost, je Méliès v njem videl polje domišljije. Eksperimentiral je s triki, dvojnimi ekspozicijami, prehodi in animacijo ter ustvaril prvo pravo filmsko pripoved.
Nastanek Potovanja na Luno
Leta 1902 je Méliès posnel svoj najbolj znan film – Potovanje na Luno. Navdih je črpal iz romanov Julesa Verna (Od Zemlje do Lune) in H. G. Wellsa (Prvi ljudje na Luni). Zgodba je preprosta, a izvirna: skupina znanstvenikov se zbere na srečanju astronomskega društva, kjer se odločijo, da bodo potovali na Luno. V ogromnem topu izstrelijo kapsulo, ki pristane naravnost v očesu antropomorfnega Meseca – ikoničen prizor, ki ga poznajo tudi tisti, ki filma nikoli niso videli.
Na Luni srečajo nenavadna bitja, t. i. Selenite, s katerimi se spopadejo, nato pa pobegnejo nazaj na Zemljo in pristanejo v oceanu. Vse to spremljajo spektakularni prizori, ki so bili v tistem času nepredstavljivi. Méliès je gradil razkošne scenografije, uporabljal ročno barvanje filmskih kopij in ustvaril iluzijo, da film presega tehnične omejitve časa.
Inovacije in vpliv
Film je bil prava senzacija. V nekaj minutah je združil gledališko fantazijo, posebne učinke in pripoved, ki je občinstvo popeljala na potovanje, ki ga v resnici ni bilo mogoče izkusiti. Méliès je izumil številne trike: preskoke v montaži, večkratne ekspozicije in vizualne efekte, ki so se uporabljali desetletja pozneje. Lahko bi rekli, da je z Potovanjem na Luno dokazal, da film ni samo zrcalo resničnosti, ampak orodje domišljije.
Brez tega filma si težko predstavljamo razvoj znanstvene fantastike: od Kubrickove 2001: Odiseje v vesolju do Lucasove Vojne zvezd. Méliès je bil pionir, ki je prvi pokazal, da lahko film gledalca popelje v svetove, ki jih v resnici ni.
Usoda in pozaba
Kljub uspehu je Mélièsova kariera kmalu krenila navzdol. Njegovi filmi so bili pogosto piratsko kopirani, zlasti v ZDA, kjer ni imel zaščite avtorskih pravic. Studio Pathé ga je kasneje finančno izrinil, Méliès pa je izgubil svoje gledališče in končal kot prodajalec igrač na pariški železniški postaji Montparnasse. Njegovo delo je dolgo veljalo za izgubljeno, številni filmi so bili uničeni ali razrezani.
Šele v tridesetih letih prejšnjega stoletja so ga ponovno odkrili in počastili kot pionirja filmske umetnosti. Njegovo življenje je postalo navdih za številne dokumentarce in celo za film Martina Scorseseja Hugo (2011), ki mu je s spoštovanjem poklonil filmski spomenik.
Restavriranje barvne kopije
Dolga desetletja je bil film znan samo v črno-beli verziji. A Méliès je že leta 1902 posnel tudi ročno barvano kopijo, ki se je izgubila. Leta 1993 je bila ena od teh barvnih različic čudežno odkrita v Španiji, vendar v zelo slabem stanju. Restavracija je trajala skoraj dve desetletji, leta 2011 pa je bila na festivalu v Cannesu premierno predstavljena digitalno obnovljena barvna verzija. Ta obnova je filmskemu svetu omogočila, da je Potovanje na Luno zasijalo v vsej svoji veličini in pokazalo, kako napreden je bil Méliès že pred več kot stoletjem.
Trajna zapuščina
Danes je Potovanje na Luno ena največkrat omenjenih filmskih klasik. Njegova podoba kapsule, ki pristane v očesu Meseca, je simbol zgodnjega filma in dokaz, da je moč domišljije neomejena. Méliès, ki je svojo kariero začel kot čarovnik, je s tem filmom ustvaril največjo iluzijo svojega časa – iluzijo, ki je preživela vse tehnološke spremembe in še danes navdušuje občinstvo.
