Robert Redford že desetletja velja za enega najbolj prepoznavnih obrazov svetovnega filma. Od svojega preboja v šestdesetih letih je nastopil v vrsti uspešnic, ki so oblikovale hollywoodsko zgodovino, medtem ko je kot režiser in ustanovitelj festivala Sundance odprl vrata številnim mladim ustvarjalcem. Njegova kariera je preplet igralskega šarma, umetniške vizije in osebne karizme, zaradi česar ga danes upravičeno uvrščamo med žive legende filmske industrije.
Deček iz Kalifornije
Robert Redford, rojen kot Charles Robert Redford Jr. 18. avgusta 1936 v obmorski Santa Monici, je bil sin računovodje Charlesa Redforda in gospodinje Marthe Hart. Njegovi predniki so prihajali iz Irske, Anglije in Škotske, kar mu je pozneje dajalo tisti nekoliko aristokratski videz, ki ga je Hollywood znal še kako izkoristiti. Otroštvo ni bilo idilično – zgodaj je izgubil mamo, kar ga je zaznamovalo za vse življenje. Čeprav je bil bister in ustvarjalen, se v šoli ni najbolje znašel. Bolj kot knjige so ga zanimali športi, predvsem baseball, kjer je kazal veliko nadarjenost. A serija poškodb in tudi nekaj najstniških napak je hitro pokopala morebitno profesionalno kariero, zaradi česar se je moral najti drugje.
Po koncu srednje šole se je Redford za kratek čas vpisal na Univerzo v Coloradu, a tam ni dolgo zdržal, zaradi popivanja je izgubil tudi štipendijo. Namesto predavanj ga je privlačil svet umetnosti in potovanj. S štipendijo je odšel v Evropo, kjer je potoval po različnih državah, zatem pa se preselil v London, kjer je prvič resno razmišljal o igralski poti. Vrnitev v ZDA je pomenila novo poglavje: v New Yorku se je vpisal na študij slikarstva in obiskoval predavanja tudi na Ameriški akademiji za dramske umetnosti na Manhattnu, ki je v tistem času izšolala številne bodoče zvezde.
Začetki na televiziji in v gledališču
Prve nastope je dobil na televiziji, kjer se je pojavljal v serijah, kot sta Maverick in Zona somraka. Gledališče pa mu je odprlo vrata do Broadwaya, kjer je leta 1963 opozoril nase v predstavi Bosonoga v parku, v kateri je blestel kot lahkotno šarmanten junak. Prav ta vloga mu je kasneje prinesla tudi priložnost v filmski različici komedije Bosonoga v parku (Barefoot in the Park, 1967) z Jane Fonda, ki je bila med občinstvom velika uspešnica. Redford je postal sinonim za mladega, privlačnega in nekoliko uporniškega ameriškega moškega – nekoga, ki se je znal smejati, a hkrati tudi pokazati globino.
Dve leti pozneje je prišla vloga, ki ga je katapultirala med nesmrtne. V vesternu Butch Ca
ssidy in Sundance Kid (1969) je stopil ob bok Paulu Newmanu. Njuna kemija na platnu je bila tako naravna, da je film postal eden največjih hitov desetletja in je Redforda izstrelil v sam vrh hollywoodskih zvezdnikov. Njegov Sundance Kid je bil ravno prav uporniški, ravno prav romantičen in ravno prav tragičen, da je postal ikona. Ime Sundance bo Redford nosil še desetletja, saj je pozneje pod tem imenom ustvaril enega najpomembnejših filmskih festivalov na svetu.
Veličastna sedemdeseta
Sedemdeseta leta so bila obdobje, ko je Robert Redford postal eden najbolj iskanih igralcev na svetu. Začelo se je z vesternom Jeremiah Johnson (1972), v katerem je igral samotarskega lovca v divjini ameriškega zahoda. Film je pokazal njegovo sposobnost, da s tišino in telesno igro ustvari globok lik, kar ga je ločilo od številnih drugih zvezd istega časa. Istega leta je nastopil tudi v politični drami Kandidat (The Candidate, 1972), kjer je upodobil mladega in ambicioznega politika, ki ga vrtinec kampanje spremeni v povsem drugo osebo. Film je naletel na izjemen odziv in Redforda dokončno potrdil kot igralca, ki zna povezati šarm s politično in družbeno kritičnimi vsebinami.
Najbolj odmevno leto pa je bilo 1973. Najprej je zaigral v kriminalni komediji Goljufa (The Sting, 1973), kjer se je ponovno srečal s Paulom Newmanom. Duo je ponovil kemijo iz Butch Cassidyja in Sundance Kida, film pa je postal eden največjih hitov desetletja in osvojil sedem oskarjev, vključno s tistim za najboljši film. Redford je bil za svojo vlogo prevaranta Johnnyja Hookerja nominiran za oskarja za najboljšega igralca, kar je bila njegova prva nominacija. V istem letu je blestel še v romantični drami Dekle, ki sem jo ljubil (The Way We Were, 1973) ob Barbri Streisand. Film je združil ljubezensko zgodbo z družbeno-političnim ozadjem McCarthyjeve Amerike in je postal klasika, ki ga danes uvrščajo med najbolj znane ljubezenske filme vseh časov.
Zlati deček Hollywooda
Sredina desetletja je Redfordu prinesla nove uspehe. V političnem trilerju Trije kondorjevi dnevi (Three Days of the Condor, 1975) je igral analitika Cie, ki se znajde v smrtonosni zaroti. Film je ujel duh časa, ko je ameriška javnost po aferi Watergate in vietnamski vojni vse bolj dvomila v vlado in tajne službe. Prav tema Watergatea ga je pritegnila tudi kot producenta in igralca v filmu Vsi predsednikovi možje (All the President’s Men, 1976), kjer je upodobil novinarja Boba Woodwarda. Film, ki temelji na resničnih dogodkih, je postal simbol moči preiskovalnega novinarstva in eno najpomembnejših del sedemdesetih let.
Do konca desetletja je Redford veljal za »zlatega dečka« Hollywooda – igralca, ki je združeval komercialni uspeh, kritiško priznanje in status seks simbola. Njegove blond lase, športno postavo in resne modre oči so opevali časopisi in filmske revije, a vloga Redforda je bila vedno več kot le zunanji videz. Skozi svoje izbire je dokazoval, da ga zanimajo resne teme, od politike in ekologije do zgodovine in človekove intime.
Še za kamero
Za Roberta Redforda so osemdeseta pomenila novo poglavje. Potem ko je v sedemdesetih postal ena največjih igralskih zvezd na svetu, se je odločil, da bo stopil še za kamero. Njegov režijski prvenec Navadni ljudje (Ordinary People, 1980) je presenetil vse – kritike, gledalce in celo Hollywood. Film, intimna družinska drama o izgubi in odtujenosti, je prejel kar štiri oskarje, med njimi za najboljši film in za najboljšo režijo, kar je bil za novinca izjemen dosežek. Redford se je tako čez noč prelevil iz zvezdnika v resnega ustvarjalca, ki je znal povedati zahtevne zgodbe na subtilen način.
Kljub režijskim uspehom je ostal dejaven tudi kot igralec. V zaporniški drami Brubaker (1980) je upodobil idealističnega direktorja zapora, ki se spopada s korupcijo in nasiljem. Film je bil dobro sprejet, saj je v njem Redford znova pokazal svojo strast do družbenih tem. Vrhunec desetletja pa je prišel z romantično dramo Moja Afrika (Out of Africa, 1985), kjer je nastopil ob Meryl Streep. Film je bil posnet po spominih danske pisateljice Karen Blixen in je postal ena najbolj slavnih ljubezenskih zgodb v zgodovini filma. Prejel je sedem oskarjev, vključno za najboljši film, in Redforda še enkrat utrdil kot obraz hollywoodskega glamurja.
Lasten filmski inštitut in festival
V osemdesetih je Redford poleg igranja in režije uresničil še eno svojo vizijo. Leta 1981 je v Utahu ustanovil Sundance Institute, ki je postal zibelka neodvisnega ameriškega filma. Iz njega se je razvil znameniti Sundance Film Festival, ki je v poznih osemdesetih in devetdesetih postal ključna platforma za odkrivanje novih talentov. Redford se je s tem postavil v vlogo mecena in zaščitnika mladega filma, kar je še dodatno povečalo njegov ugled v filmskem svetu.
V devetdesetih je Robert Redford združil obe svoji plati – igralsko zvezdniško in režisersko vizionarsko. Že na začetku desetletja je stopil za kamero z izjemno lirično dramo Reka poje mi (A River Runs Through It, 1992), ki je temeljila na spominih Normana Macleana. Film je s svojo poetično pripovedjo, umirjenim ritmom in vizualno lepoto očaral kritike in občinstvo, še pomembneje pa je, da je svetu predstavil mladega Brada Pitta, ki je prav s to vlogo postal zvezdnik. Redford je dokazal, da zna zaznati in oblikovati talent, hkrati pa ustvariti filme, ki ostanejo v spominu kot večne pripovedi o družini, naravi in odraščanju.
Kot igralec je v istem letu nastopil v trilerju Sneakers (1992), kjer je s šarmom in humorjem vodil ekipo računalniških hekerjev in strokovnjakov za varnost. Film je bil lahkotnejši od njegovih običajnih vlog in je pokazal, da Redford tudi v digitalni dobi ohranja karizmo in občinstvo pritegne brez napora. Le leto pozneje je pritegnil ogromno pozornosti v provokativni romantični drami Nespodobno povabilo (Indecent Proposal, 1993), kjer je nastopil ob Demi Moore in Woodyju Harrelsonu. Vloga milijonarja, ki mlademu paru ponudi milijon dolarjev v zameno za eno noč z ženo, je sprožila burne razprave o morali, ljubezni in moči denarja, Redford pa je s svojo zadržano eleganco znal liku dodati kompleksnost.
Same uspešnice
Proti koncu desetletja se je ponovno vrnil k režiji z uspešnico Šepetati konjem (The Horse Whisperer, 1998). Film, posnet po romanu Nicholasa Evansa, združuje elemente ljubezenske drame in naravne epopeje, Redford pa je v njem nastopil tudi kot glavni igralec. Zgodba o ranjeni deklici, njenem poškodovanem konju in skrivnostnem »šepetalcu« je bila prava oda človekovemu stiku z naravo. Kritiki so film sprejeli z mešanimi ocenami, a občinstvo ga je posvojilo in postal je ena izmed najbolj gledanih romantičnih dram devetdesetih.
V tem desetletju se je Redford vse bolj uveljavljal kot ustvarjalec, ki ga zanima preseči zgolj hollywoodsko formulo. Njegovo ime je pomenilo kakovost, ne glede na to, ali je stal pred kamero ali za njo. Postal je sinonim za umetnika, ki zna združiti klasično hollywoodsko privlačnost z resnimi in intimnimi zgodbami.
Malce bolj umirjen Redford
V novem tisočletju je Robert Redford nekoliko umiril tempo, a kljub temu ostal navzoč v svetu filma. Začel ga je z režijo fantazijske drame Legenda o Baggerju Vanceu (The Legend of Bagger Vance, 2000), v kateri sta igrala Will Smith in Matt Damon. Film je bil vizualno privlačen, a ga kritiki niso sprejeli tako toplo kot Redfordova prejšnja dela. Kljub temu je pokazal, da režiser ostaja zvest pripovedim o človeški duhovnosti in notranjih bojih. Kot igralec se je pojavil v trilerju Ugrabitev (The Clearing, 2004), kjer je zaigral vlogo bogatega poslovneža, ki ga ugrabijo – film je sicer ostal bolj v senci večjih uspešnic, a je Redford zadržal svojo prepoznavno mirno intenzivnost.
V drugi polovici desetletja je sodeloval v politično obarvanem filmu Lions for Lambs (2007), kjer je nastopil ob Meryl Streep in Tomu Cruisu, hkrati pa prevzel tudi režijo. Film se je ukvarjal z ameriško vojno v Afganistanu in s tem, kako mediji ter politika oblikujejo javno mnenje. Čeprav ga kritiki niso razglasili za mojstrovino, je potrdil Redfordovo vztrajnost pri družbeno aktualnih temah.
Film brez besed
Pravo presenečenje pa je prišlo nekaj let kasneje z dramo Vse je izgubljeno (All Is Lost, 2013). Film je bil skoraj brez dialoga, Redford pa je v njem igral osamljenega jadralca, ki se znajde v brezupnem boju za preživetje na odprtem morju. Njegova fizična igra in minimalizem sta navdušila kritike, film pa mu je prinesel eno največjih igralskih pohval v poznih letih kariere. Pokazal je, da zna tudi brez velikih besed ustvariti napeto in čustveno močno zgodbo.
Naslednje leto se je predstavil povsem drugače – kot zlobni Alexander Pierce v filmu Stotnik Amerika: Zimski vojak (Captain America: The Winter Soldier, 2014). Vloga v Marvelovem spektaklu je bila nenavadna izbira za igralca njegove generacije, a je občinstvu dokazala, da se Redford brez težav znajde tudi v svetu sodobnih superjunakov.
Še zadnje mojstrovine
V zadnjih letih kariere je še enkrat združil moči z Jane Fonda v Netflixovi romantični drami Najini duši ponoči (Our Souls at Night, 2017), nežni pripovedi o dveh osamljenih sosedih, ki v poznih letih odkrijeta tovarištvo in ljubezen. Leto kasneje je posnel Stari mož in pištola (The Old Man & the Gun, 2018), film, ki ga je napovedal kot svoje igralsko slovo. V njem je nastopil kot šarmantni bančni ropar Forrest Tucker, lik, ki je bil tako zelo »redfordovski«, da se je zdelo, kot bi igral samega sebe – starosto, ki se poslavlja, a s šarmom, ki ga nikoli ne izgubi.
Tako se je njegova igralska pot zaključila na način, ki mu je bil pisan na kožo: z mešanico elegance, humorja in občutka, da gledaš pravo hollywoodsko legendo, ki odhaja z odra.
Stran od moje družine
Čeprav je bil Robert Redford desetletja v središču hollywoodskega glamurja, je svoje zasebno življenje skrbno varoval pred javnostjo. Leta 1958 se je poročil z Lolo Van Wagenen, zgodovinarko in aktivistko, s katero sta skupaj preživela skoraj tri desetletja. V zakonu so se jima rodili štirje otroci: Scott Anthony, James, Shauna in Amy. Najstarejši sin Scott je umrl kmalu po rojstvu, kar je družino globoko prizadelo in pustilo trajno sled v Redfordovem življenju.
James Redford je kasneje postal filmski ustvarjalec in scenarist, s katerim je Robert večkrat sodeloval, a ga je leta 2020 izgubil zaradi bolezni jeter in raka. Hčerki Shauna in Amy sta se posvetili ustvarjalnim poklicem – Shauna kot umetnica in Amy kot igralka in režiserka.
Z Lolo sta se leta sporazumno ločila 1985, a sta ostala v prijateljskih odnosih. Robert je nato več let živel sam, leta 2009 pa se je ponovno poročil z nemško slikarko Sibylle Szaggars, s katero je bil v razmerju že od sredine osemdesetih let. Skupaj sta živela mirno življenje, večinoma stran od medijskih žarometov, del časa v Utahu, kjer je Redford zgradil svoje umetniško in naravovarstveno središče.
Vsestranska legenda
Poleg filma so ga vse življenje zanimali tudi šport, ekologija in humanitarno delo. Bil je strasten okoljevarstvenik, ki je v številnih govorih in pobudah opozarjal na pomen varovanja narave in trajnostnega razvoja. Tudi njegov Sundance Institute ni bil zgolj filmska institucija, ampak prostor, kjer je združeval umetnost, izobraževanje in spoštovanje okolja.
Čeprav se je večkrat znašel na seznamih najprivlačnejših moških sveta, Redford nikoli ni podlegel klasičnemu hollywoodskemu življenjskemu slogu. Znal je ohraniti distanco, biti očarljiv, a hkrati nedosegljiv – ravno to je bila ena izmed skrivnosti njegove karizme.
Robert Redford je umrl 16. septembra 2025 v svojem domu v Sundanceu v Utahu, star 89 let. Vzrok smrti ni uradno razkrit, omenjano pa je, da je umrl v spanju. S tem se je končalo življenje igralca, režiserja in vizionarja, ki je več kot pol stoletja zaznamoval ameriški in svetovni film. Za seboj je pustil bogato zapuščino, ki jo bodo občinstva in filmski ustvarjalci cenili še dolgo po njegovem odhodu.
