V slednjem je vrsto let igrala tudi oboo, ki jo je študirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani, podiplomski študij pa je zaključila na Mozarteumu v Salzburgu. Trenutno je v vznemirljivem pričakovanju začetka nove koncertne sezone Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in Big Banda RTV Slovenija, ki v tem letu praznujeta 70 oziroma 80 let obstoja.
Pripravljate kaj posebnega v počastitev teh jubilejev?
Simfonični orkester bo obletnico obeležil s slavnostnim otvoritvenim koncertom Kromatike, 25. septembra v Gallusovi dvorani. Koncert bo vodil naš šef dirigent Lio Kuokman, solist bo izjemni violinist Stefan Milenković, ki z našim orkestrom sodeluje že od otroštva. Na koncertu bo v drugem delu zazvenela Dvorakova 4. simfonija, ki jo je orkester skoraj do dneva natančno pred 70. leti izvedel na prvem koncertu. Seveda bo tudi nadaljevanje sezone praznično, s čudovitimi dirigenti in solisti. Big Band ob svojem, zdaj že tradicionalnem ciklu BigBand@SiTi, pripravlja nekaj posebnih dobrot; med drugim koncert s trobentačem Thomasom Ganschem v SNG Drama Ljubljana 1. oktobra in doživetje s Chrisom Potterjem 28. novembra v Cankarjevem domu. V sezoni želimo čim bolj predstaviti pomen in povezanost obeh orkestrov z našim kulturnim prostorom, pa tudi zunaj.
Kaj vam je glavno vodilo pri sestavljanju repertoarjev?
Najprej moram povedati, da so koncerti in s tem sestavljanje repertoarjev le del naše dejavnosti oziroma našega poslanstva. Osnovni del predstavljata bogatenje in opremljanje programov RTV Slovenija ter s tem največjega glasbenega arhiva v naši državi. Preprosto povedano, k temu spada skrb za trajno ohranjanje slovenske glasbene ustvarjalnosti in poustvarjalnosti na področju različnih glasbenih žanrov, pa tudi glasbena oprema programov, ki morda ni vedno zelo očitna, je pa vendarle vedno prisotna. S tem mislim na primer na avize in glasbene »špice« oddaj, na glasbo v slovenskih filmih, dokumentarnih oddajah; pogosto je samo ozadje, pa vendar je. Glasba je zelo prisotna v vseh programih. Koncertni repertoarji so torej druga zgodba, za oba orkestra zelo pomembna, saj gre za neposreden stik z občinstvom. Glavna vodila so vedno kakovost, spremljanje novosti in hkrati spoštovanje tradicije, seveda pa tudi primerna mera spodbujanja in privabljanja barvitega občinstva. Pogosto se sprašujem, do katere mere smo dolžni »izobraževati« občinstvo. To pogosto slišim, sprejemam pa težko. Mislim, da je v današnjem času bolj kot kadarkoli prej pomembno pričarati živo izvedeno glasbo, ki jo izvajajo izurjeni glasbeniki s svojim osebnim, človeškim izrazom. To je ena od vrednot, ki je ne smemo izgubiti.
Koliko se prilagajate željam solistov in gostujočih dirigentov?
Če je le mogoče, spoštujem njihove želje, ker to pomeni posebno motivacijo in posledično boljše sodelovanje. Seveda moram upoštevati tudi raznolikost programa, na primer to, da se iste skladbe ne ponavljajo prepogosto. Omejenost zasedbe našega orkestra – v tem primeru mislim zlasti na simfonike – prav tako vpliva na oblikovanje programa. Big Band pa ima svojega umetniškega vodjo, to je Matjaž Mikuletič, s katerim uspešno sodelujeva ter usklajujeva pobude, želje in možnosti solistov in gostujočih dirigentov.
Pridejo ti dostikrat tudi za manjši honorar od običajnega, ker vedo, da bodo igrali z vrhunskima in uglednima orkestroma?
Ja, to se kar zgodi. Zlasti solisti in dirigenti, ki so že sodelovali z obema orkestroma, se zelo radi vračajo. Tudi za nižje honorarje; če že tako vprašate. Glas o vrhunski kakovosti obeh naših sestavov se seveda širi. Tudi zaradi tega pridobimo nove goste.
Vam ti kdaj odprejo vrata v tujino?
Tudi to se zgodi, občasno gostujemo v tujini. Žal pa se vsem vabilom ne moremo odzvati zaradi časovnih in finančnih ovir.
Koliko vam vrata odpirajo sodelovanja z Ljubljana Festivalom?
Zahvaljujoč Ljubljana Festivala imamo priložnost sodelovati zlasti s solisti, ki si jih sami ne moremo privoščiti. Včasih se zgodi tudi kakšno gostovanje na podlagi te povezave, upam pa, da jih bo v prihodnje še več.
Kako ste na splošno zadovoljni z obiski koncertov?
Počaščeni smo, da so koncerti abonmaja Kromatika Simfoničnega orkestra RTV Slovenija večinoma razprodani. Cenimo pripadnost in zvestobo občinstva, veliko je tudi mladih, kar je čudovito. Prav tako priljubljen je cikel BigBand@SiTi, saj je pri nas veliko ljubiteljev jazza željnih vrhunskih izvedb. Kot del RTV Slovenija imata oba orkestra seveda daleč največ poslušalcev in gledalcev, tako na radijskih kot na televizijskih programih naše nacionalne medijske hiše.
Se posvečate kaj temu, da bi privabili več mladih tudi zunaj glasbenih šol?
Trudimo se, moram pa ob tem pripomniti, da mladi obiskovalci prihajajo bolj z drugih šol kot glasbenih, z izjemo konservatorija za glasbo in balet. Največ je gimnazijcev, za kar gre velika zahvala profesoricam in profesorjem glasbenega pouka.
Koliko je interesa za petje v Otroškem in Mladinskem zboru RTV Slovenija?
Zanimanje vsekakor je, ravno te dni potekajo avdicije. Zbora delujeta izvrstno. Morda ni tako znano dejstvo, da gre za edinstveno glasbeno dejavnost – izobraževanje, druženje, pridobivanje izkušenj –, ki je brezplačna. In to pod vodstvom dveh resnično vrhunskih zborovodkinj, Martine Burger in Alenke Podpečan.
Omenili ste že ustvarjanje glasbe za televizijski program in filme. Kateri projekti so se vam najbolj vtisnili v spomin?
Pred leti smo imeli nekaj projektov z izjemnim skladateljem filmske glasbe Carlom Davisom. Ti so nepozabni. Tudi spremljave nemih filmov so vedno zanimive, konec prejšnjega leta je orkester v živo spremljal film Zora: Pesem o dveh ljudeh; na glasbo Andreja Goričarja, v sodelovanju s Kinoteko, programom Ars in Cankarjevim domom.
Da glasba ostane z nami, skrbite tudi z izdajami na nosilcih zvoka, kar ste že omenili. Koliko jih je že v arhivu?
Priznam, da točnega števila ne poznam. Na stotine, zagotovo. Nismo posneli le simfonične in jazzovske glasbe, temveč tudi revijske skladbe, popevke ter glasbo za otroke in mladino … Arhiv obsega seveda tudi nešteto izvedb obeh orkestrov, ki niso izdane na nosilcih zvoka, pa vendar – zahvaljujoč izvrstnim glasbenim urednikom RTV Slovenija – bogatijo redne radijske in televizijske programe.
Vsako leto ga verjetno »odprašite« ob Poletni noči. Zakaj menite, da je ta tako priljubljena?
Zato, ker so slovenske popevke, zlasti tiste iz zlatega obdobja te zvrsti, del naše kulture in tradicije ter tudi našega nacionalnega ponosa. In ker so preprosto lepe in priljubljene.
Vaš priljubljen inštrument je bila oboa, ki ste jo dolgo igrali v orkestru. Pogrešate, da je ne več?
Občasno res, pa tudi igrala bom še. V profesionalnem orkestru ravno ne, nisem več v pravi formi, ob kakšni drugi priložnosti pa že.
Kdo vas je navdušil nad njo?
Navdušil me je posnetek izjemnega oboista Lotharja Kocha, ki je bil pozneje tudi moj profesor na Mozarteumu v Salzburgu. Dobesedno čez noč sem se zaljubila v zvok tega inštrumenta in njegovega pomena v orkestru.
Kdo ali kaj vas navdihuje v prostem času?
Rada se družim z dobrimi ljudmi, rada kuham, potujem, gledam dobre filme, berem. Navdihuje me vse, kar je iskreno in pozitivno.
