Brezupna ljubezen
Pariz, 17. stoletje. Cyrano de Bergerac je izjemno karizmatičen in sposoben mečevalec ter izreden pesnik, ki je znan po svojem predolgem nosu, ki pa ga sam dojema kot oviro za ljubezen. Brezupno namreč ljubi lepo Roksano, svojo sestrično, ki ceni lepoto, inteligenco in lepo besedo. Ko se odloči razkriti svoja čustva, Roksana Cyranu prizna, da se je zaljubila v čednega, a redkobesednega Christiana de Neuvillettea, ki nima dovolj izbrušene govorne spretnosti, da bi osvojil njeno srce. Cyrano se z bolečino v srcu odloči, da bo pomagal Christianu, zato pripravi nedolžno prevaro – piše ljubezenska pisma v njegovem imenu. Roksana je seveda očarana, a ko se Christian ne želi več pretvarjati in poskuša govoriti neposredno, se ne konča najbolje. Cyrano mu spet priskoči na pomoč in jo s Christianovim glasom nagovori pod njenim balkonom, medtem ko Roksana misli, da je to Christian. Celo tako je uspešen, da nehote osvoji poljub za Christiana. A pojavi se ljubezenski tekmec, arogantni Grof de Guiche, ki prav tako želi Roksano. Odloči se, da jo bo prisilil v poroko, a ga Cyrano uspe zamotiti za toliko časa, da se Roksana lahko poroči s Christianom. Jezni plemič, ki je tudi poveljnik in Christianov nadrejeni, ga takoj vpokliče v svojo enoto za vojno proti Španiji. Christian in Cyrano odideta na fronto in pesnik svoji ljubezni še vedno pošilja pisma v imenu njenega moža. Nedolžna prevara kmalu postane tragična.
Realnost, pomešana s fikcijo
Film Cyrano de Bergerac je ameriška filmska adaptacija istoimenske gledališke igre avtorja Edmonda Rostanda, ki so jo prvič uprizorili leta 1897. Navdih za predstavo je bil francoski pisatelj, dramatik, pisec pisem in dvobojevalec Savinien de Cyrano de Bergerac, ki je živel v 17. stoletju. Bil je vojaški častnik, najverjetneje je bil nižji plemič, kasneje tudi znan pisatelj. O njem so krožile številne govorice – o njegovih osebnih odnosih, škandaloznem vedenju ter prepirih z drugimi umetniškimi in literarnimi osebnostmi, čeprav se biografije pri nekaterih informacijah ne strinjajo. Bil pa je nedvomno inovativen avtor in dve njegovi deli, ki so ju izdali po njegovi smrti, uvrščajo v zgodnje obdobje znanstvene fantastike. A dandanes je najbolj znan prav kot navdih za dramo Cyrano de Bergerac. Čeprav vključuje elemente njegovega življenja, vsebuje tudi izmišljotine in mite. Najbolj pomembna obrazna značilnost, njegov ogromen nos, je na primer izmišljena, saj ni zgodovinske podlage za to trditev. Tudi drugi liki so mešanica izmišljenih in osebnosti, ki so res obstajale. Vsi trije člani ljubezenskega trikotnika naj bi bili poustvarjeni po resničnih osebah. Christian in Roksana naj bi bila res poročena, ona Cyranova daljna sestrična, on pa njegov tovariš v vojski, a o trikotniku, spletkah in ljubezenskih pismih ni nobenih dokazov in informacij. Tudi Grof de Guiche je bil resnična osebnost, bil je francoski plemič, pustolovec in veljal za enega največjih ženskarjev 17. stoletja.
Adaptacija
Ta adaptacija iz leta 1950 je le ena od mnogih. To je bila tretja filmska adaptacija in prva ameriška, a celo ena prvih angleško govorečih filmskih priredb Rostandove igre, ki je tako prinesla lik in zgodbo Cyrana širšemu angleško govorečemu občinstvu. Pred tem filmom so namreč posneli francosko-italijanski nemi film in manjši črno-beli francoski film, ki pa je po scenografiji zelo podoben ameriški različici, ki je izšla nekaj let pozneje. Med bolj znanimi adaptacijami je tudi tista iz leta 1990 s francosko legendo Gerardom Depardieujem v glavni vlogi; zanj je prejel številne francoske filmske nagrade cesar. Leta 2021 so posneli tudi muzikal, v katerem so Cyranov velik nos zamenjali s pritlikavostjo, glavno vlogo namreč igra Peter Dinklage. Skozi leta je bila priljubljena zgodba prirejena v številne posodobljene različice, različne oblike medijev in različice zgodbe. Film Cyrano de Bergerac iz leta 1950 je režiral Michael Gordon, sicer tudi gledališki igralec, ki se je kmalu po izidu filma znašel na hollywoodski črni listi, saj so ga obtožili, da je komunist. Njegov vnuk je priznani igralec Joseph Gordon-Levitt. Scenarij je po prevodu Briana Hookerja napisal Carl Foreman. Tudi Foreman je bil svojčas na črni listi zaradi simpatiziranja s komunizmom, a to mu ni preprečilo, da bi napisal še eno filmsko klasiko – večkrat nagrajeni film Most na reki Kwai (The Bridge on the River Kwai). Hookerjev prevod je bil prej uporabljen že na Broadwayu, Foreman pa je scenarij priredil iz gledališke igre v filmsko strukturo. To je pomenilo, da je sicer ohranil večino ključnih dialogov in monologov, a je moral prilagoditi ritem, trajanje in tudi nekatere prizore, da film ne bi dajal občutka, da je samo posnetek gledališke produkcije. Vseeno so med najglasnejšimi kritikami filma prav te – da film včasih deluje preveč gledališko. Preveč naj bi bilo statičnih prizorov in premalo filmske dinamike. Mogoče je to posledica dejstva, da je bilo snemanje na neki način podobno gledališki predstavi, saj so ustvarili premično scenografijo na kolesih, ki so jo lahko preprosto premikali po studiu. To jim je omogočilo, da so skrajšali čas postavljanja novih prizorov. Podoben pristop so preizkusili že pri različnih televizijskih programih, a nikoli na filmu v tolikšni meri in kompleksnosti kot pri Cyranu de Bergeracu. V glavnih vlogah so blesteli Mala Powers kot Roksana in William Prince kot Christian de Neuvillette ter Jose Ferrer kot karizmatični Cyrano. Tudi Ferrer, ki je bil portoriškega porekla ter eden najbolj slavnih in cenjenih igralcev med Latinskoameričani za časa svojega življenja, je bil izredno karizmatičen in ta vloga mu je prinesla kar nekaj nagrad. Najprej je Cyrana zaigral v predstavi in si za svojo interpretacijo prislužil tonyja za najboljšega igralca v predstavi, za filmsko različico pa je osvojil oskarja za najboljšega igralca, s čimer je postal prvi igralec iz Latinske Amerike in prvi igralec, rojen v Portoriku, ki je osvojil oskarja. Med najpomembnejšimi fizičnimi lastnostmi je seveda Cyranov nos, Ferrer pa je moral pretrpeti kar nekaj ur dnevno s tem podaljškom. Režiser je dodobra raziskal nosove prejšnjih igralcev, ki so se lotili Cyrana, da bi se čim bolj približal njegovemu značilnemu nosu. Pri projektu je kot tehnični svetovalec sodeloval tudi kirurg Harold M. Holden, ki je napisal knjigo z naslovom Nos, v njej pa je preučeval psihološki učinek nosu. Za vsak snemalni dan so uporabili dva umetna nosa, izdelava pa je trajala šest ur, pri čemer so uporabili skoraj štiri litre žitnega alkohola in plastike. Da so jih pritrdili na Ferrerov obraz, je trajalo 45 minut.
Tematike, ki so brezčasne
Cyrano de Bergerac je klasična in brezčasna zgodba, ki združuje poezijo, romantiko in tragedijo. Predvsem pa je zanimiva študija izjemnega lika, ki je kombinacija umetniškega duha, izredne besedne spretnosti, viteštva in samozavesti v družbi, a hkrati neznanske osebne negotovosti zaradi fizičnega videza. Gonilna sila drame je Cyranova notranja bolečina, ki izhaja iz občutka, da ga Roksana ne bi mogla ljubiti samo zaradi njegovega videza oziroma samo zaradi velikega nosu. Nos simbolizira, kako lahko zunanja pojavnost ovira človeka ter kako družba in posamezniki vrednotijo videz bolj kot srce, duha in besedo. Besedilo, ki je bilo napisano davnega leta 1897, je še vedno več kot aktualno, saj se očitno nekatere človeške lastnosti v skoraj 130 letih od nastanka niso veliko spremenile. A vseeno se skozi film človeštvo vsaj malo odkupi, saj imajo na koncu pisma, poezija in elokventen govor ključno vlogo. Besede so lahko močnejše od videza, iskrena in umetniška beseda pa na koncu lahko osvoji srce. Cyrano de Bergerac iz leta 1950 je film, ki kljub svojim omejitvam tudi 75 let kasneje ostaja ena najpomembnejših adaptacij Rostandovega dela.
