Radijski glas in pisec Miha Šalehar ter prvohripavo grlo republike, Hamo, alias Matevž Šalehar, sta iz osebnih spominov, ljubezni do glasbe, prvih (in drugih) ljubezni ter medijskih zablod stkala glasbeno komedijo Brata. Predstava, zasnovana po resničnih dogodkih, se poigrava s humorjem, nostalgijo in brezkompromisno iskrenostjo, ki ne prizanaša ne njima ne občinstvu.
Gre za zgodbo o sorojenskih zavezništvih in rivalstvih, o prvih zmagah in porazih, pa tudi o tem, kdo je v resnici »večji frajer«. V eni uri odrske dinamike boste izvedeli, kako slabo poje Miha, zakaj Hamo še vedno nima pojma o ljubezni in kako spomini, čeprav različni, lahko postanejo skupna izpoved. Rezultat je predstava, ki gledalca nasmeje, gane in na trenutke pusti tudi v nekoliko nerodni tišini – prav tako, kot je v družini.
Zakaj sta se odločila na tak način razgaliti na odru?
Hamo: Ker je bil čas, da spet skupaj stopiva na oder. Ni bilo druge. (smeh) Ne vem, nemir v podplatih. Jaz nujno potrebujem kakšen izziv v življenju oziroma nov izziv v zvezi z odrom.
Miha: Saj ne gre za razgaljanje, gre za osebne izkušnje z osebno interpretacijo. Seveda sva uporabila samo tiste, ki podpirajo zgodbo, da smo vsi samo ljudje. Tudi midva, o katerih se piše na najlepši, včasih pa na najgrši način. Po 30 letih čofotanja v estradnem močvirju se je nabralo toliko ocen, sodb in novic, dobrih in slabih, na katere nisva imela vpliva, da je čas, da poveva zgodbo po svoje.
Koliko časa sta pripravljala predstavo, se pogovarjala, metala spomine na kup?
Miha: Od ideje do izvedbe bo minilo približno eno leto. Seanse so se začele z na pol neobvezno kavo in beležko, potem je nastajalo besedilo. Izziv je bil pol stoletja življenja spraviti v dobro uro.
Hamo: Piševa, vadiva, debatirava, spet piševa, vadiva in debatirava. Spomini pa še vedno prihajajo, dobri in manj dobri. (smeh)
Verjetno se nista vsega spominjala enako. Glede česa se vajin spomin najbolj razlikuje?
Hamo: Res je. Mojih podvigov, sploh kakih ljubezenskih, se jaz spomnim čisto drugače kot Miha, ki je bil takrat pri tem opazovalec. In obratno. Junaški epi mojega brata so zame bolj pravljice za lahko noč. (smeh)
Koga sta vprašala za dodatno mnenje ali spomin? Je bil enak vajinemu ali nekaj čisto tretjega?
Miha: Če bi me mnenja drugih obremenjevala, bi na radiu zvenel kot odzivnik povprečne slovenske banke. Ključni del igre v mojem poklicu, ki je deljenje vsebin z ljudmi, je zavedanje, da mnenje itak pride. Za mnenja sem hvaležen – dobra in slaba. Se pa ne oziram prav na vsa.
Hamo: Naredila sva kompromis in verjela mlajšemu spominu. Torej meni. Napaka! (smeh)
Sta se tudi kaj samocenzurirala?
Hamo: Niti približno, vse je po resnici in brez olepševanja, razen kadar ni. (smeh)
Miha: Samocenzuriranje je del omike, osebnega sloga in taktike. Če bi razkril vse, kar sem najprej samo mislil, včasih pa tudi materializiral, bi bil najbrž že leta na Dobu ali v Idriji.
Kdo je koga bolj inštruiral pri samem nastopu?
Hamo: Miha je bogatejši za teatralne izkušnje, jaz pa mogoče za glasbene. Drug drugemu ves čas pametujeva.
Miha: Hvaležen sem, da mi je bratec pomagal pri glasbenem delu, pri katerem sem pot večkrat začutil tudi med ritnicama.
Bosta starša lahko prišla na predstavo? Bo primerna tudi za vajine otroke?
Miha: Zapleteno vprašanje. Enega starša ni več, drugi bo preživel. Eni otroci so premajhni, da bi poslušali, kako je stric izgubil nedolžnost, pred drugimi bo pa očetu malo nerodno.
Hamo: Mami bo gotovo nekajkrat nerodno, ampak upava, da bo kljub temu s predstave odšla ponosna. Moja hči je dovolj stara, da pozna že skoraj vse fotrove neumnosti, za ostalo mladež pa ne garantiram. (smeh)
Kakšen je vajin prvi spomin na sorojenca?
Hamo: Ko so me pripeljali domov iz porodnišnice. Malo črno derište v plenicah. Težko sem zajokal solo, ves čas se je drl z mano. (smeh)
Miha: Ko pride na svet nekdo, ki ti s prvim dihom vzame pol zapuščine, to potlačiš globoko v podzavest.
Dandanes se dobro razumeta, so bila tudi obdobja, ko se nista?
Hamo: Tudi dandanes se včasih ne razumeva najbolje, je pa res, da zdaj bolj razumeva, da je normalno, da se včasih ne razumeva. Če se razumemo.
Miha: Vedno so obdobja, ko se ne. Je pa najin trik, da znava tudi obdobja, ko se ne razumeva, preživeti skupaj. Za to sem malemu zelo hvaležen. Ni se lahko ne razumeti z mano.
Sta si v mladosti krila hrbet pred starši?
Miha: Vedno. Še danes si ga. Okej, Hamo je bil do desetega leta največja špeckahla na svetu, je pa po velikih količinah zgoščene ljubezni (batin) dojel, da se tega ne dela.
Hamo: Morda se ob tej priložnosti lahko zahvalim bratu, ker je zame velikokrat oral ledino. Ko si je izboril, da gre lahko zvečer ven do 22. ure, je v resnici to izboril tudi zame. Tako sem že pri dvanajstih lahko ponočeval in kadil čike. Predvsem za slednje sem mu zelo hvaležen. (smeh)
Kdo je bil bolj priden?
Hamo: Jaz, ni debate, še vedno sem.
Miha: Po merilih izobraževalnih institucij sva bila oba izjemno nepridna. Po lastnih merilih pa ne poznam veliko ljudi, ki bi bili sposobni toliko časa delati, kot sva midva. Verjetno posledica zasavskih knapovskih genov. Pridnost ima več obrazov, tudi poredne.
Kdo je bil bolj pogumen pri dekletih?
Hamo: Uf, težka. Če boste prišli na predstavo, boste izvedeli marsikaj na to temo. Lahko pa priznam, da nama ni bilo s cvetjem postlano.
Miha: Zdi se mi, da sva se oba delala, da sva ful pogumna, da bi skrila strah. Jaz že vsaj 17 let tega ne počnem več, Hamota morate pa vi vprašati, če strah z leti pojenja.
Vama je bila kdaj všeč ista punca? Kako sta se potem dogovorila glede tega?
Miha: Blagoslovljen sem bil z nekim avtomatizmom, ki mi je organsko zablokiral potencial, da bi bratove izvoljenke dojemal na tak način. Upam, da je ta gen ujel tudi njega, vem pa ne.
Hamo: Vsaj na tem področju si nisva nikoli skakala v zelje. Jaz sem pobral pametnejše in lepše. (smeh)
Kaj najbolj občudujeta drug pri drugem?
Hamo: Miha je človek premnogih talentov, razgledan dečko, krasno igra kitaro, super foter je, pa še kaj bi se našlo. Hvaležen sem, da imam nekoga, ki je tako visoko postavil letvico. Če ga želite dohajati, morate biti na sto odstotkih. Saj je včasih naporno, sem pa vedno motiviran. (smeh)
Miha: Pri bratu občudujem njegovo srčnost, pogum in izjemno široka pleča, na katera se lahko vedno naslonim.
Kdo je bil bolj navdušen nad glasbo in njenim ustvarjanjem?
Hamo: Jaz sem začel s kitaro in še vedno sem tam. Mislim, da se to ne bo preveč spremenilo.
Miha: Tudi zbrana dela enega in drugega jasno pričajo o tem, kdo je prvi glasbenik družine.
Leta 1997 sta ustanovila glasbeno skupino Babewatch, ki je razpadla leta 2000. Zakaj?
Hamo: Če odgovorim, bom pokvaril predstavo. (smeh) Ne povem.
Miha: Jaz lahko govorim samo zase. Verjetno je bil problem v motivih, ki mi jih ni treba poudarjati, saj ime ansambla in besedila povedo vse. En refren je bil: »Dej mi mala. Če bi bil jaz ti, bi mi že dal.« Ko sem dobil, kar sem prišel iskat v svet rokenrola, me ni več zanimal. Za brata mislim, da je vedno imel z glasbo bolj iskrene in resne namene.
Miha, poslušate glasbo in hodite na koncerte Hama & Tribute 2 Love?
Seveda. Z velikim veseljem. Ko sem se za predstavo spet učil kitare in njegovih štiklov, sem nekajkrat pomislil: »Jebenti, mali, zvit si kot presta!«
Videvata se sicer veliko, saj živita v isti hiši. Kako imata razdeljena opravila okoli hiše in kako dobro jih opravita po bratovem mnenju?
Hamo: Razdelitev je jasna. Trava mora biti pokošena, živa meja postrižena, listje pograbljeno. Kdo to počne? Tisti, ki manj blefira, da nima časa. Ta bitka še ni odločena. (smeh)
Kako pa najraje preživljata skupni čas?
Hamo: Motorji, muzika, zdaj ni več skupnih popivanj, ampak se znajdeva tudi brez tega. Veliko stvari imava skupnih, nikoli ni dolgčas.
Miha: Včasih sva pod domačo češnjo rada praznila sikspeke in govorila, kako se bova vozila z motorji, zdaj se več voziva. Malo lažem, je pa to pobožna želja. Motorji so močna skupna točka, ki sva jo podedovala od fotra.
