Redkokateri film po 50 letih še vedno razprodaja dvorane in ima tako kulten status, da generacije vsako leto hodijo v kino na posebne pevske projekcije oblečeni v like iz filma. The Rocky Horror Picture Show je tisti film, ki mogoče ni za vsakogar, postane pa obsesija tistih, ki ga razumejo, zato je to tudi film, ki drži rekord za najdaljše predvajanje v kinih v zgodovini kinematografije.
Spoznajte Dr. Frank-N-Furterja
Brad Majors in Janet Weiss – mlad in naiven, pravkar zaročen par – se med vožnjo zaradi okvare avtomobila v nevihti zaustavita in pomoč poiščeta v bližnjem dvorcu. Takrat v dvorcu ravno poteka zabava precej nenavadne družbe, butler Riff Raff in njegova sestra Magenta pa ju s pesmijo sprejmeta v njihov dom. Tam spoznata gostitelja Dr. Frank-N-Furterja, norega znanstvenika, ki je pravzaprav ekscentrični transvestit s planeta Transseksual v galaksiji Transilvanija. Frank ju povabi, da preživita noč v dvorcu in jima predstavi svojo stvaritev v stilu Frankensteina – mišičastega, skoraj popolnega moškega z imenom Rocky.
Praznovanje novega rojstva jim pokvari pravkar odmrznjeni bajker Eddie. Brad in Janet dobita vsak svojo sobo in začne se zapletati. Preobleke, podvigi, izdaje, žuranje, vmeša se vlada, intimni odnosi se skrhajo in zapletejo, Brad in Janet se prepustita spolnemu eksperimentiranju s Frankom in Rockyjem, vse to pa se seveda dogaja v spremljavi glasbe – je le muzikal. Na koncu vse eksplodira, tako metaforično kot dobesedno, pripovedovalec pa se sprašuje o minljivosti človeške eksistence.
Z odrov na veliko platno
Zgodovina se je začela pisati z gledališkim muzikalom. The Rocky Horror Show so odrske luči prvič osvetlile v Londonu leta 1973. Scenarij je neko zimo povsem za zabavo napisal takrat brezposelni igralec Richard O'Brien, ki je bil od otroštva oboževalec znanstvene fantastike in obskurnih grozljivk B-kategorije. Temeljna ideja predstave je bila združiti elemente parodije šund grozljivk, jim hkrati narediti hommage ter vmes zmešati še elemente glam rock estetike, provokativnih seksualnih tem in teatralnih gest. Nedokončan scenarij je O'Brien pokazal avstralskemu režiserju Jimu Sharmanu, ki se je odločil, da bo muzikal postavil na oder. Začeli so v majhnem eksperimentalnem gledališču v Londonu s 60 sedeži, v nekaj tednih pa so postali takšen hit, da so že nastopali pred več sto obiskovalci in tako vztrajali naslednjih šest let. Leto pozneje je muzikal premiero doživel tudi čez lužo v Los Angelesu in potem še na Broadwayu.
Ob tako velikem uspehu na gledaliških odrih so se odločili posneti tudi filmsko različico, ki so jo poimenovali The Rocky Horror Picture Show, ki je na velika platna prišla leta 1975. Svojo vlogo iz originalne londonske, losangeleške in broadwayske predstav je na filmski trak prenesel Tim Curry in s tem tudi debitiral na filmu. A to, da je dobil vlogo, je bil skupek naključja in sreče, je pred leti povedal v intervjuju: »Na ulici sem srečal Richarda O'Briena in rekel je, da je ravno prišel iz telovadnice, da bi našel mišičastega moškega, ki zna peti. Vprašal sem ga: 'Zakaj mora peti?' Povedal mi je, da bo njegov muzikal kmalu končan in naj se pogovorim z režiserjem Jimom Sharmanom. Dal mi je scenarij in pomislil sem: 'Če bo to delovalo, bo to pravi hit.' In bil je.«
Zaradi kapi zdaj na voziček priklenjen Curry se je na nedavnem praznovanju obletnice pošalil, da je bila režiserjeva tehnika takrat le, da ga nisi smel dolgočasiti. Povedal je tudi, da je sprva sicer zaradi imena Frank-N-Furter nameraval igrati lik z nemškim naglasom: »A to je očitno dolgočasilo Jima.« Pravi naglas je nato našel kar na avtobusu v Londonu, med prisluškovanjem dvema ženskama: »Hotele so zveneti kot kraljica, kar se mi je zdelo primerno za Franka, ki je več kot očitno mislil, da je kraljica.« Razkril je tudi, da se je za predstavo ličil kar sam, a za film so mu priskrbeli profesionalca. Ni pa bil edini, ki je svojo vlogo z odrskih desk preselil na filmski trak. Scenarist, v resnici pa igralec Richard O'Brien, je bil eden in edini butler Riff Raff.
V filmu sta se jima pridružila tudi takrat še dokaj neznana Barry Bostwick kot Brad in Susan Sarandon kot Janet. Sarandonova, ki je imela kar nekaj provokativnih prizorov, je v dokumentarcu o filmu Strange Journey: The Story of Rocky Horror razkrila, da ona ni imela težav s prizori, jih je pa imel njen soigralec, model Peter Hinwood, ki je igral Rockyja, saj ni imel veliko igralskih izkušenj.
Seksualna revolucija
Pesmi, ki gredo v uho, parodija in na trenutke grotesknost seveda niso edino, kar je filmu dalo kultni status. Ena najbolj prepoznavnih tem je namreč eksperimentiranje s spolnostjo, fluidnostjo spolov, seksualnimi praksami in rušenjem normativnih meja. Dr. Frank-N-Furter je karizmatičen in provokativen lik, ki ima jasno izražene elemente ženske in moškega, igra pa se z identiteto in seksualno provokacijo. To je bil balzam za gibanja seksualne revolucije, ki so se pojavila v sedemdesetih, hkrati pa je to vse, s čimer se generacije še danes soočajo. Prav transformacija, ki jo glede svoje seksualnosti doživlja Janet, je pritegnila Sarandonovo: »Janet je poskušala ugajati svojemu idiotskemu fantu, a je hkrati čutila stvari, ki jih prej nikoli ni čutila, doživljala stvari, ki jih ni doživela, ter odkrila svojo spolnost. Mislim, da film govori o tem, da rečeš da življenju in vsemu drugemu.«
To je bil eden prvih priljubljenih muzikalov, ki je prikazoval fluidno spolnost v času razkolov med generacijami in nesprejemanja spolnih razlik. Film neprestano postavlja vprašanja: Kaj je norma? Kdo nadzira koga? Kdo ima pravico določati, kaj je v mejah normale spolne in telesne izkušnje? Zato je druga pomembna tema filma pripadnost. Gledalci se namreč prepoznajo v različnih likih, skozi leta pa je The Rocky Horror Picture Show postal svojevrsten manifest sprejemanja drugačnosti. To se še najbolj izraža prav v fenomenu aktivno sodelujočih projekcij, kjer občinstvo kriči replike, uporablja rekvizite, se oblači v like in na ves glas poje. Izpod vsega tega se skriva tudi odlična satira na konservativno družbo, ki temelji na moralni paniki, pa tudi kritika represije in nadzorne države. Nekateri aspekti filma se sicer niso najbolje prenesli v sodobno družbo. Pojavljajo se namreč opazke, da prikazuje transvestizem kot senzacionalizem in da Frank-N-Furter včasih deluje manipulativno ali predatorsko. A vseeno film ostaja zelo pomemben za skupnost LGBTQ+, na kar je Curry še posebej ponosen: »Sporočilo filma – ne samo sanjaj, ampak bodi to – je zelo pomembno. Ena od stvari, ki jih film naredi, je, da vsakomur dovoli, da se obnaša tako, kot si resnično želi, na kakršenkoli način in s komerkoli. In na to sem ponosen.«
Klavrn začetek, ki je pisal zgodovino
Ob izidu film ni doživel velikega komercialnega uspeha, kritike so bile mešane in celo negativne. A svoje občinstvo je našel v večernih oziroma tako imenovanih polnočnih projekcijah in si počasi pridobil kultni status. Skozi leta so gledalci začeli aktivno sodelovati. Projekcije so včasih spremljale tudi skupine amaterskih igralcev, ki so pred platnom vzporedno s predvajanim filmom uprizarjale gledališko predstavo in celo sinhronizirale dialoge ter plesne vložke. Gledanje filma je postalo performativno družabno dogajanje. Ti rituali so se začeli v gledališču Waverly v New Yorku že leta 1976, se razširili ter postali del kulturne prakse, ustvarili fenomen in dali filmu kultni status.
Film že desetletja vsako leto redno predvajajo v nekaterih mestih, zato danes velja za najdlje neprekinjeno predvajan film v zgodovini kinematografije. Še dandanes ima zato številne oboževalce po vsem svetu, mnogi pa imajo The Rocky Horror Picture Show za enega največjih glasbenih filmov vseh časov. Leta 2005 ga je Kongresna knjižnica izbrala za ohranitev v Nacionalnem filmskem registru Združenih držav, saj je, kot so zapisali, »kulturno, zgodovinsko in estetsko pomemben«. Petdeseto obletnico so obeležili s 4K restavriranim izidom v nekaterih kinodvoranah in pravo turnejo projekcij, na katere so prišli tudi nekateri člani igralske zasedbe. The Rocky Horror Picture Show tako ni zgolj film, ampak je kulturni fenomen.
